»Ponudila se je edinstvena priložnost in zagrabil sem jo z obema rokama,« pravi Denis Lovrenčič. Priložnost se je Trboveljčanu ponudila, ko so zaprli trgovino Darilo. Lovrenčič je odprl svoje podjetje, s katerim je želel nadaljevati zgodbo Darila, a mu hkrati dodati svoj pridih. Tako je oktobra leta 2017 v nekdanjih prostorih znane trgovine Dežman v Trbovljah zaživel Party planet Zasavje. In zakaj ravno trgovina z darilnim in zabavnim programom? »Ker smo takšno trgovino v Zasavju potrebovali,« pojasnjuje Lovrenčič. »Trenutno smo največja trgovina z darili in ustvarjalnim programom v regiji in stranke so nam hvaležne, da se jim ni treba voziti v večja mesta, kot sta Celje in Ljubljana, saj pri nas najdejo, kar potrebujejo,« je dodal.
Lovrenčič ima podjetništvo v krvi – s podjetništvom se je ukvarjal njegova mama, podjetnica je tudi njegova teta. »Mama mi je bila pri ustanavljanju podjetja in na začetku moje podjetniške poti v veliko pomoč,« pravi Lovrenčič. »Tudi danes se lahko obrnem nanjo, če imam kakšna specifična vprašanja ali težave,« dodaja. Njegova teta v Zasavju upravlja dve otroški trgovini.
Kljub zadovoljnim strankam v Party planetu pa je Lovrenčič do tega, kako se država obnaša do mladih podjetnikov, kritičen. »Od države in vladnih organizacij pomoči ob odprtju svojega podjetja ne prejmeš. Prepuščen si samemu sebi,« pravi. Sicer je nekaj sredstev za delovanje prejel na razpisih, tudi v obliki nepovratne subvencije, a situacija po njegovih besedah ni rožnata: »Še vedno se moraš najprej prijaviti, biti sprejet in nato teh 12 mesecev preživeti po svojih najboljših močeh, da si potem deležen pomoči.«
Pa v prostem času, ko ga ne zaposlujejo podjetniške težave? Lovrenčič pravi, da ima »hobijev veliko, časa pa premalo«. Ko čas dopušča, rad kaj dobrega skuha – všeč so mu pekoče in začinjene jedi, zato je ljubitelj mehiške kuhinje. Rad obiskuje različne kotičke Slovenije, trenutno je na seznamu njegovih popotniških želja lendavski Vinarium, najvišji razgledni stolp v Sloveniji. Je tudi ljubitelj kempo arnisa, borilne veščine, za katero niso potrebne atletske sposobnosti in fizična moč, ampak spontanost ter poznavanje človeškega telesa in psihologije. »V Kempo arnis Federaciji treniramo mešanico ryukyu kempo tomari-te karateja, filipinske borilne veščine modern arnis in izraelskega KAPAPa oziroma krav magaja. Kempo arnis ni namenjen športni borbi in tekmovanju, ampak realni samoobrambi v vsaki situaciji, na vsakem mestu, proti enemu ali več nasprotnikom. Treningi potekajo po različnih slovenskih mestih, nam najbližji je v Litiji,« pojasnjuje Lovrenčič. Ko ne raziskuje Slovenije, ne kuha in ne trenira, pa rad pogleda kakšno serijo – trenutno, pravi, nestrpno pričakuje zadnjo sezono Igre prestolov.
Martina Drobne
Foto: osebni arhiv
