Zagorski pesnik Vladimir Garantini nam je poslal novo pesem. Ob pesmi je zapisal: »Spoštovani, pošiljam vam tale nekoliko upesnjen esej o pesnikih; malo je oblečen pustno, malo pa v vsakdanje cote. Če ga boste objavili, ga bo kdo morda celo prebral. Držite levo! Srečno Savus!«

Pesniki

Vsakdo je najprej otrok,

pesnik tudi,

a z leti se postaramo,

pesnik pa ostaja mladosten,

otroško zvedav, mlad,

in se še zmeraj po otroško čudi.

 

Za družbo so pesniki navadne zgube,

ne orjejo, ne sejejo, ne kopljejo rude,

ne delajo v fabriki,

ne ustvarjajo nove vrednosti,

le šelestenju besed prisluškujejo,

jih na liste polagajo

in tlačijo v knjige.

 

Pravi pesnik nikoli ne odloži peresa,

čedalje bolj zavozlano piše:

zagrenjeno, smrtno resno, strto.

Običajen bralec hitro omaga,

od takih verzov ga peče zgaga.

 

Naslednjič  pa spet

pokaže drugačen obraz

in muhaste, okrogle ustvarja –

humorja pravi izbruh,

da pokaš od smeha,

pa kakor za stavo

se z obema rokama

prijemaš za trebuh in glavo.

 

Slovenski pesnik postane šele,

ko ga kritika in literarna srenja prizna,

oblast ga  ima rada,

če jo samo hvali in ne napada,

potem njegove pesmi

recitirajo na državni proslavi.

 

Vsakemu pesniku se kdaj malo utrga,

gre, blago rečeno, na otročje,

pa vesele, otroške, za mlade piše,

kakšno ljubezensko dvostišje,

jih pošlje v primerne revije,

jih vzame v naročje,

šole in otroke obišče.

 

Pesnik je, kakor vidite,

zelo zanimiva figura,

je na Zemlji božji sel, duh,

brez pesnikov bi bil svet

prazen, enoličen, dolgočasen –

kakor puščava pust.

 

Najslavnejše pesnike po smrti,

čez desetletja, doleti čast,

da jim državna ali občinska oblast,

na vidnem kraju, postavi spomenik.

Pravi obelisk pa si pesniki

že za časa življenja postavijo sami.

Takega spomenika

ne zruši čas in nobena oblast.

Vlado Garantini

Foto: arhiv Savus