Kupškovi veljajo za največje pridelovalce lupinastega sadja v Zasavju. Imajo preko hektar velik orehov nasad, ki sta ga zakonca Kupšek zasnovala leta 2002. S peko kruha in peciva se ukvarjata že od leta 1993. »Ker pa je bilo vedno problem dobiti kvalitetne orehe,« pravi Ludvik Kupšek (na fotografiji), »sva se z ženo odločila, da jih začneva pridelovati sama. Lahko bi rekel, da nama uspeva. Je pa res, da je bilo za to potrebnega ogromno izobraževanja, usposabljanja, vloženega je bilo veliko truda, ko sva iskala strokovnjake in z njimi prišla do pravih načrtov, na kak način bomo orehe sploh pridelovali.«
Prvič so orehe pobirali jeseni 2003, letina jim prinese okrog 1700 kilogramov orehov z lupino, lani, ko jim je precej škode storila orehova muha, jih je bilo za 1160 kilogramov. Ker vse delajo ročno, jih morajo ročno pobrati in oluščiti. A pri tem niso sami. Pomagajo jim krajani in drugi obiskovalci. Orehe pobirajo septembra do konca oktobra, nato jih do januarja, februarja oluščijo. »Jaz jih natolčem,« pove Ludvik Kupšek, »potem pa povabimo ljudi na luščenje. Lepo je, ker radi pridejo in vzamejo to kot družabni dogodek. Pridejo na primer tudi članice skupine Lastovke in drugi. Med luščenjem poskrbimo za hrano in pijačo, potem pa med delom prepevamo, si pripovedujemo vice, da čas hitro in prijetno mine. Ljudje iz Ljubljane so se čudili, kako je to sploh mogoče, pa sem jim povedal, da to ni nikakršna umetnost. Samo vrata odpreš in povabiš ljudi, naj vstopijo.« In radi vstopajo. Kupškovi morajo še posebej paziti, da se komu ne zamerijo in jih res vse, ki to želijo, povabijo na luščenje. »Čeprav so prvi povabljeni tisti, ki nam pomagajo tudi pobirati,« se nasmehneta zakonca, »ti imajo privilegij.«

Večino orehov porabijo za pekovske izdelke, izdelujejo tudi orehov liker in stiskajo hladno orehovo olje. Orehe, ki ostanejo, in svoje izdelke nato prodajajo na trboveljski tržnici in doma, nekaj tudi v trgovinah. »Povpraševanja je veliko in se širi od ust do ust,« pravi Ludvik Kupšek. »Ne bi verjeli, ampak vse več je mladih družin, ki zvečer k televiziji otrokom ne postrežejo več čipsa, ampak orehe in zraven terilnik, da si jih sami oluščijo. To slišimo na tržnici, ko nam sami povedo in prihajajo k nam tudi tisti, ki so o naših izdelkih slišali od drugih.«

Tatjana Polanc Kolander

Članek je bil objavljen v majski številki Zasavskega tednika.