Teodor Uranič in Gašper Ovnik sta nova poslanca v Državnem zboru Republike Slovenije. Oba sta dobila med volilci veliko podporo, kar kaže na zaupanje in daje priložnost. Pa tudi veliko obvezo. Tega se zavedata.

Oba sta novinca v politiki. Kdo vaju je nagovoril za kandidaturo na državnozborskih volitvah?

Uranič: Ni toliko pomembno, kdo me je nagovoril. Bolj pomembno se mi zdi, zakaj. Vemo, kaj se je zadnji dve leti dogajalo zaradi obstoječe vlade. Vrstili so se napadi na novinarstvo, RTV, STA. Motili so me tudi delanje razkola med ljudmi, sovražni govor, nemogoča zunanja politika, način spopada z epidemijo. Vse to so stvari, ki človeku niso všeč in o tem razmišlja. Prideš do točke, ko se odločiš nekaj narediti. Pri meni je bila pika na i agresivno kadrovanje na GEN-I, kjer sem bil zaposlen kot vodja prodaje sončnih elektrarn.

Od leta 2015 sem na GEN-I veliko sodeloval z našim predsednikom dr. Robertom Golobom. Skupaj sva delala na projektu sončnih elektrarn, kjer sem bil tudi prvi zaposlen. Dobro ga poznam, ima glavo, ima pamet, srce, dušo. Videl sem njegov odnos do ljudi, do sodelavcev. Je izjemno zahteven sodelavec, vendar v prvi vrsti do sebe, nato šele do drugih. Iz sodelavcev zna izvleči najboljše, kar znajo in je človek dejanj, ne samo besed. Pravi vodja. Od začetka sem bil zraven, najprej pri društvu, potem tudi v stranki Gibanje Svoboda. Glede na to, da sem 50+, sem si rekel, da je čas, da nekaj naredim tudi sam. Ko so me predlagali za kandidata, nisem razmišljal niti sekunde. Rekel sem si, če je to to, sem v vsakem primeru za to, da se nekaj v tej državi spremeni.

Ovnik: Podobno je bilo tudi pri meni. Prihajam bolj iz športnih vod. To je bila tudi skupna točka poznanstva z volilnim štabom dr. Goloba. Njegov volilni štab me je kontaktiral, da potrebuje nekoga novega v tem delu Zasavja. Kot je dejal Teo, stvari, ki mi niso bile všeč, so se akumulirale, in odločitev ni bila težka. Zelo me je na primer prizadelo, ko sem v šoli videl, da otroci trpijo zaradi mask, ki smo jih nosili tudi pri športnih dejavnostih. Medtem pa smo po televiziji gledali, kako so se nekateri odgovorni ljudje udeleževali dogodkov brez mask. In res me je velikokrat zbodlo, kaj vse moramo početi, medtem ko za nekatere ta pravila niso veljala. Poleg tega, kako si je oblast podrejala celotno javno sceno. To me je spodbudilo za odločitev, da bo treba nekaj storiti. Aktivno športno pot sem tako ali tako nameraval zaključiti in sem si rekel, da je čas, da poskusim nekaj narediti še na kakšnem drugem parketu.

Česa ljudje morda ne vedo o vas kot človeku?

Ovnik: Morda tega, da imam še polno hobijev, od fotografije, kitare, do šaha. Rad se ukvarjam z različnimi stvarmi, vendar je število hobijev, ki izpolnjujejo moj prosti čas, vseeno omejeno. Je pa res, da se vsakemu posvetim stoodstotno, ko se lahko. Po naravi sem športnik in hočem biti v vsem odličen. Snemal sem tudi video filme, celo poroke prijateljev, proslave in material zmontiral v kratke video filme. To so stvari, ki so res za dušo. Ljudje mogoče sploh ne vedo, da so videli na sodobnih mediji Facebook ali Twiter moje izdelke.

Uranič: O meni pa mogoče ne vedo, no, v Kisovcu, kjer sem doma, že, da sem 14 let aktivno igral nogomet. Enkrat se je moja generacija celo uvrstila na kvalifikacije za prvo slovensko mladinsko ligo, kar je bil takrat lep uspeh. Igral sem branilca, tudi zadnjega vezista. Iz nogometa je sicer bolj znan moj brat, s katerim sva skupaj igrala. Pa še z eno stvarjo se lahko pohvalim. Mislim, da sem edini Zasavc, ki je kdaj delal v igralništvu. V njem sem bil zaposlen dobra štiri leta. Dve leti sem bil izvršni direktor firme ZUUM v Šenčurju pri Kranju, ki je delala elektronske rulete. Dve leti pa sem bil direktor prodaje in marketinga v hčerinski firmi novogoriškega Hit-a, ki je prodajala vse vrste opreme za igralniške salone. Zaradi tega sem videl veliko sveta, opravil sem več kot 200 letov. Vidiš pa vse, od bogatije do revščine. Ko enkrat to človek vidi, začne ceniti, kakšno blaginjo imamo doma.

Od leta 2015 pa sem aktivno v energetiki. Začel sem 2010/2011, takrat me je Golob prvič poklical in za dobro leto sem prišel delat v podjetje Vitales RTH. Ukvarjali smo se z nabavo sekancev in prodajo za toplarno ter Avstrijo in Italijo, kjer je imel Istrabenz Gorenje svoj trg. Leta 2015 pa sem začel v GEN-I Sonce. Leta 2017 so me v podjetju proglasili za genialca leta. Leta 2015 sem bil v Soncu sam, leto in pol sva s predsednikom uprave delala na projektu praktično sama s pomočjo služb GEN-I. Sedaj jih na tem programu dela okrog 110.

Oba sta dobila na volitvah izjemnih več kot 40% glasov. Kaj vama pomeni takšen odziv volivcev?

Uranič: Ogromno. Še enkrat bi se rad zahvalil vsem volivkam in volivcem v zagorski občini, ki so zaupali svoj glas Gibanju Svoboda. Ljudje so začutili, da je treba nekaj spremeniti. In, jasno, s tem smo dobili tudi veliko obvezo in odgovornost do vseh ljudi, da nekaj naredimo s to državo, da postane spet socialno stabilna in bo svoboda medijev normalna stvar. Predsednik Golob prihaja iz gospodarstva in verjamem, da bo poskrbel za gospodarsko razvojno uspešno državo z zanimivimi delovnimi mesti, z večjo dodano vrednostjo. Le večja dodana vrednost daje več denarja v državno blagajno, kar pomeni več denarja za vse segmente znotraj države. Pomembna bo ureditev zdravstva, reševanje energetske krize.

Ovnik: Oba sva bila res deležna velike podpore. Zasavje je nekako vedno bilo bolj naklonjeno levo usmerjenim strankam. V Gibanju Svoboda so ljudje začutili pravo moč za bolj uravnoteženo življenje. Ljudje od nas pričakujejo, da lahko  obrnemo stvari na boljše. Izzivi so veliki, glede na to, da imamo kot stranka 41 poslancev, imamo moč, da uresničimo naše obljube. Tudi glede podnebnih izzivov, preskrbe s hrano in drugimi pomembnimi življenjskimi cilji. Seveda je pa na nas, da naredimo prave korake, da uresničimo kratkoročne cilje in zapeljemo barko tudi na dolgi rok v pravo smer.

Sta se že znašla na parlamentarnem parketu?

Ovnik: Ne še, to je zame nekaj povsem novega. Funkcioniranje dela v parlamentu mislim, da bomo zelo hitro usvojili, saj ni neka znanstvena fantastika. Je pa precej šikaniranj, precej polen, ki letijo pod noge. Vendar, tudi to moraš vzeti v zakup in verjeti, da delaš res dobro za večino ljudi.

 

Uranič: Sem prilagodljiv človek, tako da ne bo velikih težav. Trenutno še prenašam stvari iz bivše službe. V parlamentu pa je že spoznavanje same stavbe, ki je ogromna, kar zalogaj (nasmeh). Pa tudi pri delu smo že videli, da ne bo enostavno. V teh 14 dneh sva se predvsem naučila, da ne bo enostavno. Polena sproti letijo pod noge, in to ne majhna. Očitno si odhajajoča vlada želi, da bi čim kasneje vzpostavili neko normalno delovanje,  da naredimo to, za kar so nas ljudje volili.

Sta se že odločila, kje bosta imela poslanske pisarne v Zasavju?

Ovnik: Jaz je še nimam, bom pa stopil v stik z vsemi, ki imajo ideje, kje bi jo lahko uredil. V roku 14 dni me čaka ta korak.

Uranič: Trenutno se mi s tem še ne mudi, ker je potrebno postavili še določene druge stvari. Drugače pa se že pogovarjam z Občino, ki ima na voljo prostore.

Gospod Ovnik, boste imeli dve poslanski pisarni, v Trbovljah in v Hrastniku?

Ovnik: O tem se moram pa še posvetovati v navezi z županjo in županom. Če bo prilika, da bi v časovnico strpali obe možnosti in bo to v sprejemljivih finančnih okvirih, bi bil vesel, da bi bil lahko na voljo ljudem v lokalnem okolju, kjer sem bil tudi izvoljen, v Hrastniku in Trbovljah.

Kaj lahko tudi kot poslanca storita za Zasavje?

Uranič: Imam občutek, da bo potrebno dosti več sodelovanja z lokalno skupnostjo. Rad bi se večkrat dobil s predstavniki občine, pa tudi krajevnih skupnosti. Rabimo čim več informacij iz lokalnega okolja za uresničevanje tistih dobrih projektov, za katere je pristojna tudi država. Javno se bom trudil v skladu z vsemi kompetencami, ki jih imam, da jih bom ustrezno predstavil na državnem nivoju.

Ovnik: Meni se zdi prav luštno, da si kot poslanec tudi nek glas lokalnega okolja v zakonodajni veji. Včasih lahko kot poslanec hitreje predstaviš kakšen problem iz lokalnega okolja in pomagaš, da se zadeve lažje uredijo.

Ko si enkrat v Ljubljani, lahko pride do nevarnosti, da se znajdeš v oblakih in ne prepoznaš več normalnega življenja. Imata koga, ki vaju bo postavil na realna tla, če bi kdaj zašla kam previsoko?

Ovnik: Zavedam se, da moram ohraniti obraz za sprehod čez Trbovlje, tudi za sprehod po Hrastniku in Zagorju. Resnično verjamem, da se te stvari ne bodo dogajale. Že prej sem znal biti medijsko izpostavljen zaradi športnih uspehov. Pa mi to ni stopilo v glavo. Za vsakega sem si vzel čas, da sem mu stisnil roko in smo kakšno rekli. Ne mislim spreminjati svojih vrednot, ker sem sedaj v parlamentu. Na koncu pa bo vedno moj oče nekje zadaj. Vedno zna reči, sin moj – in podeliti kakšen nasvet. (smeh) Tako definitivno ne bom odletel daleč med oblake.

Uranič: Mislim, da se s tem ne bom srečal. Sem lokalen človek. Veliko sem delal v Zasavju, v Zasavju smo res naredili veliko sončnih elektrarn. Bil sem v stikih z ljudmi v gospodinjstvih, manjših in večjih podjetjih. Sploh ne razmišljam o tem, da bi se moral kakorkoli spremeniti. To je služba, kjer imam možnost nekaj dobrega narediti tudi za lokalno skupnost. Ter jasno, v prvi vrsti za državo, za vse državljane in državljanke, tako da s tega stališča sploh ne vidim problema. Vsekakor bom v stiku s posamezniki takšen kot sem, preprost.

Oba imata korenine v Zasavju. Kaj vama je v Zasavju najbolj všeč?

Ovnik: Meni je resnično všeč zasavska majhnost. Sam imam veliko znancev,  ogromno stikov imam z generacijami na šoli in ko greš čez Trbovlje, to ni tuje mesto. Ni mesto, kjer ljudje hodijo drug mimo drugega. Lahko se pozdraviš, se nasmehneš, greš lahko na kavo. Ta majhnost, ki jo premoremo, je naša velika prednost. Ko želiš neko družbo, greš čez mesto in jo hitro najdeš.

Uranič: Od faksa naprej nisem redno delal v Zasavju. Hodil in delal sem veliko po svetu in ena redkih svetlih stvari je bila, da sem priprihajal domov v Kisovec, kjer sem tudi odraščal. Tukaj je toliko lepih stvari. Imamo ogromno. Naša narave je vrhunska stvar za sprostitev. Mi imamo Marelo, spoznavam Sveto Planino in stik z ljudmi je pristen. Je pa še ena pomembna stvar. Zasavci smo delovni ljudje. Bolj pridnih delavcev ni, kot so Zasavci. Vedno, ko sem iskal res dober kader, sem zaposlil kakšnega iz Zasavja. In nikoli nisem zgrešil.

Marko Planinc

Foto: Marko Planinc