Svoje otroke imamo najraje. Mislimo, da so božji dar (in tudi so!) Želimo, da vedo, kaj čutimo do njih. Hudo nam je, kadar se počutijo slabo, v odnosu do sebe in drugih. In to so povsem zdrava in upravičena čustva.
Pa vendar moramo biti pozorni, da s svojimi neskončnimi pohvalami, pristranskostjo do njihovih vrlin in slepoto do njihovih slabosti ne napihujemo njihovega ega. Seneca (učitelj, filozof in svetovalec rimskega cesarja Nerona) je dobro vedel, da tega ravnovesja ni enostavno vzdrževati.
Vendar za zdravo mero samozavedanja in dobre osebnostne lastnosti otroci potrebujejo ravnovesje med obojim. Pretirano grajanje sesuva, pretirano hvaljenje pa napihuje ego.
In če želimo vzgojiti zdrave in uravnovešene osebe, se je treba za to potruditi. Tudi, kadar naš starševski instinkt zahteva, da jim pomagamo in jih vzpodbujamo, da so posebni in najboljši, kar jih je kdaj bilo.
Tako kot Seneca opisuje v eseju ‘O jezi’, je z njimi potrebno govoriti jasno in iskreno, vendar prijazno in spoštljivo, ter da za svoja dejanja odgovarjajo. Tudi, če nas to boli.
“Hvaljenju se je v takih primerih pametno izogniti. Otrok naj sliši resnico, čeprav je neprijetna in se jo mogoče celo boji. Vendar mora resnico vedno spoštovati. Naj v prisotnosti staršev raste in napreduje. S čustvenimi izbruhi ne sme doseči želenega; naj to dobi, ko bo pomirjen. Lahko se uči, ne sme pa izkoriščati očetovega bogastva. Kar naredi narobe, naj popravi. Dečki naj imajo umirjene vzgojitelje in pedagoge. Kar je mehko in neoblikovano, se oprime najbližjega in oblikuje po tem. Navade mladih moških se oblikujejo s posnemanjem vzornikov in vzgojiteljev.”
Seneca je dobro vedel, o čem govori. Videl je Neronovo mati, kako je počela ravno nasprotno. Popustila je vsaki njegovi muhi; odstranila je vse ovire na njegovi poti.
Zaradi nje je bil Neron prepričan, da je nezmotljiv in nepremagljiv. Da bi popravila storjeno napako, je naposled pripeljala umirjenega učitelja, Seneco. Vendar je bilo že prepozno. S pretiranim starševskim nagonom je uničila sina.
Ta pa je pogubil sebe, učitelja in skoraj še Rim.
(Povzeto po Ryanu Holidayu)
Barbara Vodeb
Barbara Vodeb je vzgojiteljica predšolskih otrok z več kot 25 let izkušenj. Pri delu je zelo kreativna ter nenehno v iskanju priložnosti za ustvarjalne in zanimive rešitve sodelovanja s starši. S samorefleksijo ves čas analizira svoje delo, z novimi uvidi in inovativnimi idejami pa ob zaznavanju sprememb prihajajočih generacij otrok spreminja svojo strokovno prakso.
Kot bodoča magistrica supervizije in coachinga je zasnovala program Coaching za starše. S svojim znanjem in bogatim izkušnjami pri grajenju pozitivne samopodobe otroka, gibalnih dejavnosti in otroške risbe staršem pomaga olajšati in poenostaviti delo, razumeti njihovo vlogo, ter razvijati otrokovo zdravo samopodobo.
Starše aktivno povabi v vzgojni proces. Ob gradnji zaupanja in zavedanju, da je družina primarna celica in vzgojna pomoč njena dopolnitev, s starši vzpostavi enakopraven partnerski odnos. Prepoznati zna, kakšnega sodelovanja si želijo in jim tako ponudi zanimive in koristne vsebine v dobrobit družine.
Kontakt: Barbara Vodeb
