Nekaj dni po proslavi, ki jo Združenje borcev za vrednote NOB Zagorje ob Savi že vrsto let pripravlja ob spomeniku Revirske partizanske čete na Čemšeniški planini, smo obiskali borčevsko pisarno v Weinbergerjevi hiši in predsednika združenja. To funkcijo že štirinajsto leto opravlja Miloš Prosenc, ki je ravno toliko let tudi upokojen. Sicer je bil dejaven politik, med drugim je bil revirski sekretar in sekretar centralnega komiteja Zveze komunistov Slovenije. Je tudi prejemnik nagrade za življenjsko delo Zveze borcev za vrednote NOB.
Zveza borcev za vrednote NOB vam je lani podelila nagrado za življenjsko delo. Koliko vam ta nagrada pomeni?
Če dobiš takšno nagrado, je že čas, da odideš (smeh). Sam bi zelo rad predal vodenje borčevske organizacije v Zagorju, saj se bližam že visokim letom, a vodenja ni nihče pripravljen prevzeti.
Kako pa to?
Razlogi so različni. Precej dela je. Imamo močno članstvo, devet krajevnih organizacij, ki z nami veliko komunicirajo, veliko je tudi administrativnih poslov z Zvezo in Občino Zagorje. Poleg tega pravijo, da jaz lažje komuniciram, ker poznam skoraj vse naše člane, pa tudi funkcionarje na Občini, ker, veste, potrebno je precej »fehtarije« za ta in ona sredstva, za proslave, naše delovanje in uresničevanje programa. Samo s članarino ne bi prišli skozi.
Koliko članov pa šteje zagorsko združenje?
Med člani je veliko starejših, zato se število hitro spreminja. Trenutno imamo 740 članov, od tega jih je še 37 takšnih, ki so bili v partizanih in imajo priznan status veterana NOB. Je pa res, da jih je večina teh na bolniških posteljah ali pa v domovih. Ampak, vseeno pride do njih glas in zapisana beseda o poskusih razvrednotenja NOB, da so se borili na napačni strani za napačne cilje in to so zanje in za vse nas hude žalitve.
Kako vi odgovarjate nanje?
Kot sem poudaril že na proslavi na Čemšeniški planini, takšne žaljivke zmorejo govoriti samo spolitizirani ljudje, ki imajo pomanjkljivo moralno držo. To se ne dela tako. NOB se poskuša razvrednotiti z nekimi stereotipi, žaljivkami, da ne govorim o preganjanju rdeče zvezde, ki jo označujejo za totalitaristični in zločinski simbol in mislijo, da bodo to vgradili v narod. To je zmotno. Prepričan sem, da slovenski narod nikoli ne bo tega večinsko sprejel, ker je to sestavni del naše zgodovine. Kot jaz vedno pravim in sem zapisal celo v verzu: Pod rdečo zvezdo so partizani se borili, da bi domovino osvobodili. Na Čemšeniški planini so bile take besede sprejete z velikim aplavzom.
Ali se je proslave udeležilo veliko ljudi?
Prišlo jih je okrog tisoč. Ta Čemšeniška planina je zanimiva, veste. Štirinajstič sem imel na tej proslavi pozdrav in štirinajsti scenarij zanjo sem napisal. To je neponovljivo srečanje. Prava partizanska proslava, s partizanskimi pesmimi. Struktura udeležbe je zelo pisana. Ne pridejo samo člani in nastopajoči, pridejo pohodniki iz vseh koncev Slovenije, naše sorodne in domoljubne organizacije iz Zasavja, družine z majhnimi otroki. Ko od spomenika dol gledaš to maso ljudi v prijetnem zavetju dreves, vidiš, kako je to raznolika struktura, ki pa se je simbolno združila na tej proslavi in s tem pokazala spoštljiv odnos do narodnoosvobodilnega boja. Res prijeten občutek.
Kako pa gledate na vse bolj prisotno ločevanje Slovencev na ene in druge?
Zgodovino je vedno treba objektivizirati. Nekdo je rekel: Zmagovalci pišejo zgodovino, poraženci pa zgodbice. Ampak ob teh grobih poskusih razvrednotenja NOB človek ne more ostati neprizadet. Ob spomeniku Revirske čete sem povedal, kako nam še mrtvi govorijo, naj čuvamo mir in svobodo in naj že enkrat presežemo delitve po ločnicah druge svetovne vojne. Ampak ne na tak način – to je poudarek in se ga bomo držali – da bi zdaj v imenu sprave popolnoma razvrednotili partizanski boj in da bi bilo to tisto, kar bi bilo pravilno. To je nemogoče. Včasih se tega tudi aktualni predsednik države ne zaveda. Nekdo je rekel, da on deluje v smeri: sprava naj se zgodi v vsakem primeru s temi ceremonijami, ki jih imamo, čeprav se bomo zaradi nje, take sprave, ponovno sprli.
Je pa treba nekaj vedeti, velika večina ljudi se je med seboj že zdavnaj spravila brez asistence politike in Cerkve, enostavno so spoznali, da delitve po ločnicah druge svetovne vojne nikamor ne peljejo. Pomirili so se, čeprav so bili med vojno na nasprotnih bregovih. Pa ne samo oni, tudi njihovi potomci, družine … V tej smeri bi morali nadaljevati, ne pa da zdaj s sovražnostjo odpirajo te stvari. Če politika ne bi tega zanalašč izrabljala, bi dosegli že visok nivo sprave. Tako se je pa to vprašanje spolitiziralo, to pa ne more prinesti nekega soglasja in nekega res pietetnega odnosa.
Ste sicer zadovoljni z vladajočo stranko v Sloveniji?
Veste, kako je, stranka je zelo heterogena. Z visokim odstotkom prišla na oblast, še preden so se člani med seboj spoznali. Trajalo je kar nekaj časa, da so nekako uskladili svoje različne politične in ideološke vidike, a so bili mogoče takrat premalo operativni. Potem se je to nekako umirilo, ampak nikoli pa niso dosegli – čeprav imajo koalicijsko pogodbo – nekega notranjega odločnega ravnanja pri pomembnih vprašanjih.
Tudi vi ste bili dolgo časa v politiki. Pravijo, da ste bili desna roka Milana Kučana?
Ne desna roka. Bil sem sekretar centralnega komiteja Zveze komunistov Slovenije. Tiste partije, za katero danes pravijo, da je bila totalitaristična, pa se ne spomnim, da bi sam kdaj v odnosu do kogarkoli ravnal totalitaristično.
Kako so se časi v politiki spremenili?
To je težko primerljivo. Zveza komunistov je bila polega JLA neka integrativna sila, ki je držala Jugoslavijo skupaj. Pri nas so se začeli demokratični procesi in začeli smo jih zelo uspešno v Zvezi komunistov Slovenije s tako imenovanim sestopanjem z oblasti. Mi smo pravočasno ocenili, da enopartijski sistem ne bo vzdržal, da socialistična zveza ne more biti nadomestilo za strankarski sistem. Svoj zadnji, 11. kongres Zveze komunistov, mislim da je bil leta 1989, smo imeli že pod geslom Evropa zdaj. In centrala v Beogradu je na nas pritiskala, da popuščamo opoziciji in so nam neprestano očitali, da se ne držimo načel demokratičnega centralizma. Spomnim se, kako sem tudi sam razpravljal v Beogradu, kako tam ne more biti en center, ki bo komandiral vsem članom po republikah, kako naj ravnajo, ker mi imamo svojo bazo s svojim ljudstvom. In če ne bomo imeli korenin in svoje baze pri svojem ljudstvu, ničesar ne pomenimo. Zato smo šli z demokratizacijo naprej. Seveda je pri nas tudi opozicija pritiskala in so imeli svoj delež pri tem, da smo šli hitreje v smeri demokratizacije. Bili pa smo pred veliko odločitvijo: ali zdaj demokratične postopke vključno z opozicijo prekiniti in pregnati z represijo, kar so recimo v teh razpravah zahtevali v Beogradu, ali iti po drugačnih poteh, čeprav so nam iz Beograda ves čas grozili, da bodo v tem primer v Sloveniji razglasili izredno stanje. In mi smo se odločili za drugačne poti, za to, da je potrebno reformirati tudi Zvezo komunistov, sistem, zato smo izvedli sestop z oblasti in omogočili, da se je sprejel zakon o političnih strankah, sprememba Ustave RS v tej smeri, da smo imeli podlago za prve demokratične volitve skupaj z opozicijo.
Je trenutno kdo v slovenski politiki, ki ga visoko cenite?
Zdaj ste me pa spravili v zadrego, o tem moram razmisliti … Ne, trenutno ni nihče v takšni visoki, povezovalni politiki, da bi rekel, ta je pa tisti, ki s svojim načinom, s svojim ravnanjem kot demokratična figura z vsemi svojimi kvalitetami deluje združujoče. Jaz ga ne vidim. Čeprav nekateri mislijo, da so, ampak jaz ga ne vidim.
Kako pa regionalna politika?
V vseh treh občinah – pomembno je, kakšne imamo župane – so župani, ki znajo povezovati ljudi, ki preteklost obravnavajo objektivno, ki iz preteklosti ne delajo političnih scen, ki zaradi preteklosti ne delijo ljudi, imajo pa pred sabo vizijo, kako napredovati, delati, kako v Zasavju ustvarjati pogoje za nova delovna mesta, za močnejše gospodarstvo. Za Zasavje nisem čisto nič kritičen, pa nič zbegan, pa nič se mi ne zdi, da bi z ideološko obremenjenostjo zaradi preteklosti prihajalo do kakšnih večjih delitev.
Veste, v Zasavju imamo tudi podpisano listino o sodelovanju zasavskih veteranskih in domoljubnih organizacij. Letos je že desetletnica od podpisa, pridružilo se je tudi Združenje slovenskih častnikov. Naše sporočilo je: Spoštujemo vse upore iz preteklosti, upore vseh generacij ljudi v različnih časovnih obdobjih, ki so prispevale k temu, da smo ohranili naše ozemlje, našo kulturo, naš značaj, naš jezik.
Je tudi struktura vašega članstva raznolika?
Mi imamo zelo pridno, organizirano članstvo, devet krajevnih organizacij, od tega imamo dobro tretjino, če ne skoraj polovico vernih ljudi. Zato jaz pravim, da to, kar eni govorijo, je daleč od resnice. Kot predsednik hodim na letne zbore krajevnih organizacij v Šentlambert, v Čemšenik, Šentgotard, ki so že leta in leta po maši. Poleg tega brez članov krajevne organizacije Čemšenik in tudi KS Čemšenik nikakor ne bi mogli izvesti tako kvalitetne proslave na Čemšeniški planini. Na Prvinah parkiranje urejajo čemšeniški gasilci, članice aktiva kmečkih žena pa pripravijo tam takšne dobrote, kot bi gledal delikateso sredi Ljubljane. Vse to prinesejo in pripravijo zastonj. Včasih se mi oči kar zasolzijo, ko vidim, kako so ljudje pripadni, pa nimajo nič s politiko in ne z ideologijo. Vse to počnejo zaradi nekih odnosov med ljudmi, nekega pristnega domoljubja, ki res šteje.
Vi ste Kisovčan in še vedno živite v Kisovcu. Vas ni nikoli mikalo, da bi se odselili v kakšno večje mesto?
Povsod, koder sem delal, so mi ponujali stanovanje, pa nisem pristal na to. Če bi bil jaz zdajle v Ljubljani tam v nekem osmem nadstropju neke stolpnice, kaj bi pa počel? Ljubljana ni bila moje socialno okolje, tam sem delal, se gibal, hodil na vse tiste sestanke, ampak tisto ni bilo moje socialno okolje. Moje socialno okolje je tu v Zasavju, gensko še vedno povezano tudi s knapovščino, z malo drugačnim načinom razmišljanja, z večjo solidarnostjo, z večjim sodelovanjem ljudi. Tako, da nisem nikoli niti pomislil, da bi se preselil.
Tudi dr. Janez Drnovšek je bil Kisovčan. Sta se dobro poznala?
Zelo dobro sva se razumela in spoštovala. Doma imam njegovo doktorsko dizertacijo, ki mi jo je prinesel s posvetilom: Mojemu prijatelju Milošu. Poleg vsega drugega ga spoštujem tudi zaradi njegovega stavka, ki ga je leta 2004 kot predsednik države izrekel v Križankah ob Dnevu državnosti. Stavek bom citiral, ker ga znam na pamet: »Slovenski partizani so pomagali osvoboditi Slovenijo in Evropo. Njihova zasluga je nesporna in večna.« In s tem je marsikaj in marsikoga pomiril v tej državi, ker je to rekel na državnem nivoju. Danes ga ni junaka, ki bi rekel kaj takšnega. Sicer je on potem v svojem govoru tudi nadaljeval, češ pomirimo se tudi okrog povojnih pobojev, bila je vojna …
Kaj pa z Milanom Kučanom imata še stike?
Veste, nisva takšna, da bi drug drugega obremenjevala s telefonskimi klici, se posvetovala o stvareh, tega ni več. Se pa pogosto srečujeva na proslavah. Nazadnje sva se srečala na Menini planini 1. julija.
In ko se srečata, rečeta kakšno o politiki?
Uh, zmeraj kaj »prekolneva« (smeh). Ja no, ampak veste, Kučan ima izredno sposobnost politične analize, predvidevanj in je res, kako bi rekel, širok demokrat.
Ste potem čez poletje zelo zaposleni z obiskovanjem številnih proslav?
No, to ne … Na borčevski spletni strani jih je objavljenih okrog 350. Mi hodimo samo na zasavske in na tiste osrednje, ki imajo v Sloveniji veliko odmevnost. Veste, tisti, ki jim gre NOB na živce ali jim je trn v peti, zelo zasledujejo te proslave in jih spremljajo tudi po številu udeležencev. Na tiste hodimo zato, da nas je več. Če bi število udeležencev, na primer v Dražgošah, padlo, se prepolovilo, bi oni reki, aha, se je že začela notranja erozija (smeh).
Tatjana Polanc Kolander
