V petek, 17. septembra, so v zagorski galeriji Medija odprli spominsko razstavo ob 50. obletnici smrti slikarja Marjana Dovjaka. Gledalce na otvoritvi je predstavil vodja galerije Milan Razboršek, o razstavi je spregovorila likovna kritičarka Tatjana Pregl Kobe. Razstava bo odprta en mesec. Dovjak je bil udeleženec prve slikarske kolonije Izlake – Zagorje leta 1964.
Kdo je Dovjak?
Slikar Marjan Dovjak je slikal motive iz vsakdanjega življenja, tihožitja in krajine. Bil je tudi pronicljiv portretist. Njegovo samosvoje avtorsko iskanje je bilo sprva eksistencialno zaznamovano. V začetku je ustvarjal v duhu povojnega barvnega realizma, koncem petdesetih let prejšnjega stoletja pa je ob upadanju realističnih prvin pričela v njegovem slikarstvu naraščati svobodnejša stilizacija figure, njena barvitost in razporeditve na slikovni površini.
Življenje in delo
Rodil se je 25. marca 1928 v Kozarjah pri Ljubljani. Kot gimnazijski maturant se je leta 1946 vpisal na tedanjo Akademijo upodabljajočih umetnosti v Ljubljani in študiral pri profesorjih Francetu Miheliču in Gojmirju Antonu Kosu. Po specialnem študiju med letoma 1950 in 1952 pri profesorju Gabrijelu Stupici na Specialki za slikarstvo na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani se je začel udejstvovati kot likovni pedagog.
Leta 1956 je postal aktiven kot član Društva slovenskih likovnih umetnikov in istega leta tudi prvič samostojno razstavljal v Jakopičevem paviljonu v Ljubljani. Od leta 1957 do 1962 se je redno udeleževal umetniške kolonije Ečka pri Zrenjaninu, kjer se je seznanil z vrsto slikarjev iz beograjskega umetniškega kroga in njihove ideje sčasoma prenašal v slovenski likovni prostor. Leta 1961 je prejel štipendijo Moše Pijade in odpotoval na trimesečno izpopolnjevanje v slikarsko šolo Andreja Lotha v Parizu. Od leta 1964 naprej se je v osebnem in organizacijskem smislu močno angažiral na področju likovnih kolonij v Sloveniji (Izlake, Škofja Loka, Idrija). Ukvarjal se je tudi s stenskim slikarstvom. Za samostojno razstavo v Mestni galeriji leta 1970 je prejel Zupančičevo nagrado. Leto kasneje se je še zadnjič udeležil slikarske kolonije v Idriji, od koder se je 18. avgusta 1971 odpravil na izlet in se smrtno ponesrečil v Brusovi grapi v Trnovskem gozdu.
O njegovem delu
»Med študijem v Parizu, kjer je bil Dovjak leta 1961, je pod Lhotovim vplivom razvil osebno različico kubično členjenih oblik in v šestdesetih letih slikal interierne in eksterierne prizore s figurami in predmeti v novih prostorskih projekcijah. Tako so nekatere značilne slike iz slikarjevega prvega obdobja geometrijsko zasnovane (Apnenica, olje na platnu,1964), predstavljeni motivi so zgoščeno predstavljeni in večinoma naslikani z utišanimi barvami (Separacija, akril na platnu, 1967). Potem pa je našel svoj slog, opustil je analitični kubizem in se pustil zapeljati barvnim čarom in lahkotnosti akrila. Kako se razlikujeta avtoportreta iz leta 1957, kjer se je slikar upodobil pred nizom lastnih skic v rjavih tonih, in iz leta 1971, ko se je v popolnoma drugačni maniri naslikal v ospredju pred rdečim ozadjem kot samosvoja, dominantna oseba s cigareto v ustih! Iz tesnobno trpkih podob čakalnic in gostiln je v poetičnem slogu (pre)stopil v čisto
drugačen svet, v svetel prostor čistilnih akcij v domači kuhinji, kjer je (na njegovih slikah) dobesedno vse postavljeno na glavo (Čiščenje III., akril na iverni plošči,1970). Iz umirjenih barv je prešel v živopisne podobe, kompozicije so postale vse bolj svetle, barve skoraj nenaravno čiste. Dinamično barvito, a vendar barvno usklajeno in psihološko dognano je slikal tudi figure, ki so skupaj z (večinoma) ekspresivno deformiranim prostorom pripovedovale svoje in njegove zgodbe: naj je šlo za avtoportrete, cikel portretov njegove žene (Betka, akril na platnu, 1970) ali prijateljev kot sta bila slikarja Milan Bizovičar in Janez Knez (Portret Janeza Kneza, akril na iverni plošči,1969). V teh, domala metafizičnih podobah, se njegove še vedno razpoznavne figure osvobodijo težnosti, se vrtijo, ležijo, obračajo, le bdijo. Na poti novih izzivov se je Marjan Dovjak že s svojim prezgodaj zaključenim opusom zapisal med umetnostnozgodovinsko pomembne slovenske slikarje,« je med drugim zapisala o Dovjakovem umetniškem delu umetnostna zgodovinarka in likovna kritičarka Tatjana Pregl Kobe.
