Ko se bližajo bolj sončni meseci v letu, smo dostikrat v zadregi, kakšno kremo za zaščito pred UV sevanjem naj izberemo. Na trgu obstaja malo morje različnih krem in losjonov, ki se razlikujejo glede na zaščitni faktor, na tip kože, na starost ipd., pomembna pa je predvsem njihova sestava.

Kaj se nahaja v kremah za sončenje?

Človeška koža je sicer dokaj neprepustna za večino molekul, v določeni meri pa nekatere snovi (glede na njihovo kemijsko strukturo) vseeno preidejo kožne plasti in dosežejo krvni obtok. V tem članku se bom osredotočila na nekatere glavne sestavine v kremah za sončenje, povzela njihovo uporabo, varnost in znanstvene študije, na podlagi teh pa lahko izberete izdelek, ki vas bo primerno ščitil in bo prijazen koži in vašemu telesu.

Cinkov oksid

Cinkov oksid je anorganska, mineralna spojina in se pogosto uporablja v kremah in losjonih za zaščito pred UV sevanjem. Varnost njegove uporabe je potrjena. V količinah do 25% se cinkov oksid ne absorbira skozi kožo. Če se absorbira v manjšem deležu, ne povzroči stranskih učinkov. Cink je naravno prisoten v našem organizmu in bi v primeru absorpcije v telesu razpadel na cink in kisik.

»Slabost« cinkovega oksida je v tem, da lahko na koži pusti bel nanos, če so delci večji od 100nm, kar je lahko moteče. Na tržišču pa se dobijo tudi kreme, kjer so delci manjši in ne puščajo belih sledi.

Titanov dioksid

Titanov dioksid je prav tako varen in neškodljiv. Je bel prah, uporaben kot barvilo v farmacevtski industriji in drugod. Je nereaktivna snov. Tudi, če je prisotna minimalna absorpcija v organizmu, titanov dioksid ne razpade. Ker je nereaktiven, ga pogosto uporabljajo v medicinskih implantatih. V organizem se tako kot cinkov oksid prek kože ne vsrka, ker se zadrži le v povrhnji plasti kože.

Para-aminobenzojska kislina (PABA)

Dolga leta je bila PABA pogosta snov v kremah za sončenje, sedaj se zaradi precejšnjih alergičnih in fotoalergičnih reakcij njena uporaba opušča. Med drugim lahko povzroči navzkrižne alergijske reakcije na snovi, ki so ji po strukturi podobne. To pomeni, da bi lahko uporaba na videz nedolžne kreme za sončenje vplivala na vašo (pre)občutljivost na zdravilo oz. na katerokoli drugo njej podobno snov in včasih je lahko imunski odziv, ki se pokaže na koži (alergični ali fotoalergični dermatitis) precej resen. PABA se absorbira prek kože v naš organizem, saj so jo v raziskavah našli v človeškem urinu. Prav tako najdemo v literaturi povezave med uporabo para-aminobenzojske kisline in nekaterimi boleznimi. Zaenkrat še ni dokazano, da bi PABA vlivala škodljivo na človeško DNK ali na nastanek raka.

Cinoksat, dioksibenzon, ensulizon, homosalat, meradimat, oktinoksat, oktisalat, oktokrilen, padimat O in sulisobenzon

Za zgoraj naštete snovi zaenkrat še ni narejenih obširnejših raziskav. Samo za tri od teh naštetih snovi so naredili študije o njihovi absorpciji čez kožo, to so homosalat, oktinoksat in oktisalat. Tudi sicer je večina študij o teh snoveh precej pomanjkljivih ali slabo zastavljenih: uporabili so manjše število ljudi za raziskavo, aplikacija na koži je bila enkratna in ne večkratna (po priporočilih se je potrebno večkratno nanašanje med izpostavljanjem soncu) in omejeno na samo en del kože po telesu. In kljub vsemu so še vseeno zaznali njihovo prisotnost v telesu.

Vir: https://www.federalregister.gov/documents/2019/02/26/2019-03019/sunscreen-drug-products-for-over-the-counter-human-use, 11.6.2020

Tjaša Cevzar, mag. farm.

Lekarna Pušnik

Foto: arhiv Savus