Na današnji dan leta 1928 se je v Trbovljah rodil Vili Fajdiga, eden izmed trboveljskih originalov in kitarist, ki je znal s svojim igranjem (»slide«) navdušiti poslušalce in tudi zahtevne glasbene sladokusce.
Vili Fajdiga je bil med Trboveljčani znana in priljubljena figura. Rojen je bil 14. junija 1918 v glasbeno nadarjeni družini. Oče je bil violinist, Vili pa se je navdušil nad kitaro. Z očetom je že od malih nog nastopal ob različnih priložnostih. Kitaro je igral na poseben način, »slide« tehnika in igranje s prazno steklenico ali kozarcem sta bila posebnost, ki ju je vrhunsko obvladal. Pri igranju je uporabljal tudi citrarske prijeme, njegovo pojmovanje glasbe je bilo blizu bluesovskim ameriškim glasbenikom.
Njegovo petje sicer ni bilo glasovno čisto, je bilo pa tako posebno, da so ga poslušalci radi spremljali. Še posebej zaradi zanimivih besedil, veliko jih je predelal po svoje. Preigraval je vse glasbene zvrsti, prepeval je ljudske in popularne pesmi. Fajdigove avtorske skladbe pa so bile odsev njegovega življenja v proletarskih Trbovljah. Bile so trpke, pa tudi hudomušne, poslušalcem so se vtisnile globoko v dušo in srce.
Glasbeno izročilo Vilija Fajdige se ni ohranilo na kakšnih profesionalnih nosilcih zvoka. Leta 1977 sta ga na kasetofon posnela takrat najstnika Roman Ivnik in Zoran Poznič. Tako se je ohranil vsaj del zapuščine Vilija Fajdige. Fajdiga je mladcema pred svojo hišo komentiral, govori, igral in pel paleto svojih komadov, priredb narodnih, nabranih in predelanih filmskih, knapovskih, lokalnih in kvantaških pesmi.
Vili Fajdiga je umrl 10. avgusta 1990 v Topolščici.
Za fuk pa špila gramofon
Leta 2003 je pri založbi Nika izšel CD album Vilija Fajdige z naslovom Za fuk pa špila gramofon. Stari kasetofonski posnetki so prečiščeni. Album je mnogo več kot le prikaz glasbenega izraza lokalnega posebneža. Fajdiga je bil urban godec, večkrat je igral za žejo, pravijo njegovi sodobniki. Nič hudega, njegova kitara in petje sta čarala nasmeh na usta v rudarski koloniji ali oštariji, pa tudi na večjih odrih. Legendaren je njegov nastop na koncertu Andreja Šifrerja v Ljubljani, kjer je »vzel koncert« svojemu gostitelju.
Njegovo obvladovanje kitarskih strun je še danes učna ura za kitarske frike. Havajsko igranje kitare je povezano z alpsko citrarsko tehniko. Fajdiga ju je združil v zanimiv preplet, s katerim se je lotil tako filmskih tem, dalmatinskih komadov in popularnih popevk ter jih povezal s šopkom ljudskih in čisto domačih, trboveljskih pesmi. Njegova muzika ni bila zaplankana, ampak je nosila v sebi svetovljanstvo.
Blus črnih revirjev
Leta 2017 je luč sveta ugledal film o življenjski poti samosvojega boema iz Žabje vasi s televizijskih naslovom Bluz črnih revirjev (v prvotni verziji se je film imenoval Za fuk pa špila gramofon). V njem je avtor Benjamin Kreže prikazal njegov vliv na mlajše generacije. O njegovem pojmovanju glasbe v filmu so spregovorili znani trboveljski in slovenski kulturni ustvarjalci: Jani Novak in Dejan Knez (oba iz Laibacha), Tomaž Domicelj, Andrej Šifrer, Vili Guček, Roman Uranjek, Iztok Kovač, Zoran Poznič, Aleš Leko Gulič, Jože Potokar Cvrčo in drugi. Skozi izpovedi, Fajdigovo glasbo in arhivskimi posnetki dogajanj v Trbovljah je avtor filma Benjamin Kreže prodrl v notranji, intimni svet Vilija Fajdige ter prikazal čas, v katerem je živel. Film je nastal v produkciji hiše Staragara in v sodelovanju z RTV Slovenija.
Savus
Foto: naslovnica CD Vili Fajdiga: Za fuk pa špila gramofon,
Foto: Ljubo Odlazek (Fajdiga igra kitaro)
Viri in literatura
Sigic
Ičo Vidmar, Mladina (2003): Vili Fajdiga: Za fuk pa špila gramofon
Robert Čop, Knjižnica Toneta Seliškarja Trbovlje, Vili Fajdiga, Celjskozasavski.si
Martina Drobne, Savus: Najraje gre na luno.
Arhiv Savus
