O umetnosti porepoznavanja izjemnih talentov
Predstavljajte si, da vam na zaposlitveni oglas odgovori Albert Einstein. Pregledujete življenjepis, opravite razgovor. Kaj mu ponudite? Kakšne naloge mu dodelite? In — najpomembnejše — ali sploh prepoznate, s čim ste se pravzaprav srečali?
To ni zgolj hipotetično vprašanje. Dogaja se vsak dan — v pisarnah, na razgovorih, v odločitvah, ki jih sprejemamo, ne da bi se tega zavedali.
Dve poti, dva svetova izkušenj
S prijateljem sva oba prišla iz istega izhodišča — togega globalnega korporativnega okolja, ki naju je po sili razmer prisililo v iskanje lastnih rešitev. Namesto da bi naju to zlomilo, naju je oblikovalo.
Imela sva priložnost od blizu spoznati nekatere največje svetovne ponudnike IT storitev — njihove sisteme, procese, miselnost. Ko si v takšnih vodah prepuščen sebi, hitro razumeš, zakaj so pravila takšna, kot so. Odkrivaš rešitve za težave, ki pri tebi še niso nastale. Rasteš — in to eksponentno.
Nov nivo, nova pravila igre
Ko zaključite eno poslovno pot in stopite na novo, je to podobno prehodu na višji nivo v računalniški igri. Izzivi so večji, ovire zahtevnejše — a enako so večje tudi nagrade. Kako izkušnjo doživite, pa je v veliki meri odvisno od vas. Eni ob tem vzplamtijo, drugi pogorijo. Razlika je v interpretaciji.
Prijatelj je stopil na ta novi nivo. Na vodstvenem delovnem mestu v večji evropski IT korporaciji je nabral izkušnje, ki presegajo povprečno slovensko primerljivo delovno mesto — po obsegu vsaj petkrat, po kompleksnosti pa neprimerno več.
Ko kirurg iz klinike sreča kirurga iz splošne bolnišnice
Predstavljajte si dva kirurga. Prvi dela v lokalni bolnišnici in operira enkrat na teden. Drugi prihaja iz univerzitetnega kliničnega centra — operira petkrat dnevno, sodeluje pri zapletenih posegih, dela v več centrih hkrati.
Zdaj prvi kirurg postane direktor bolnišnice in išče novega kirurga. Ko pride drugi, ga bo direktor zelo težko ocenil. Ne zato, ker drugi ni dober — ampak ker direktor nikoli ni izkusil tistih razsežnosti dela. Ne more si predstavljati, česa ne pozna. In zato ne ve, kaj pravzaprav dobiva.
Tu nastopi odgovornost kandidata. Ni dovolj biti izjemen — morate znati tudi razložiti svojo izjemnost v jeziku, ki ga sogovornik razume. Ne z naštevanjem dosežkov, ki utegnejo trčiti ob trd ego, ampak s prikazom okolij, iz katerih ste črpali izkušnje, in vrednosti, ki jo s tem prinaša.
Kaj se zgodi, ko ne prepoznate vrednosti pred seboj
Na razgovorih je prijatelj naletel na zanimive odzive. Eden od direktorjev mu je povedal, da ne želi revolucije — da mu zadostuje, da pokrije stroške dela. Drugi ga je povprašal, ali bi lahko iz prejšnje organizacije s seboj pripeljal kakšno večjo stranko.
To niso slabi ljudje. So pa direktorji, ki (razumljivo, lahko) iščejo le v okvirih tistega, kar poznajo. Kjer bi lahko dobili »strateški premik naprej«, vidijo zgolj »zapolnitev delovnega mesta«. In ker ne morejo vedeti, česar ne vedo, ostajajo ujeti v vzorcih, ki jih omejujejo.
Veliki sistemi — in to je ena od lekcij, ki jo ponujajo — imajo že vpeljane rešitve za težave, ki se pri manjših organizacijah sploh še niso pojavile. Kdor je delal v teh sistemih, nosi s seboj to prednost. Vprašanje je le, če jo ta na drugi strani mize sploh prepozna?
Nazaj k Einsteinu
Prijatelj je na svojem področju res svojevrsten Einstein. Izjemno izkušen, kreativen, sposoben samostojnega in kritičnega razmišljanja. Rešitve najde, še preden se problemi materializirajo. Postavlja sisteme, ki delujejo — ne samo danes, ampak tudi čez pet let.
A večina potencialnih delodajalcev tega ne vidi. Ne zato, ker bi bili slepi — ampak ker nimajo referenčnih izkušenj. Einstein brez konteksta je le starec z divjimi lasmi.
Problem ima dve plati. Na eni strani je izziv za kandidata: kako prevesti svojo vrednost v razumljiv jezik, ne da bi se pri tem utapljal v samohvali. Na drugi strani je izziv za organizacijo: razviti sposobnost prepoznavanja potenciala onkraj lastnih izkušenj.
Vprašanje za vas
Če se vam jutri na razgovor prijavi ‘Einstein’ — ga boste prepoznali? Boste vedeli, kaj ga vprašati? Boste znali oblikovati vlogo, v kateri bo resnično zasijal? Ali ga boste zavrnili, ker »ne ustreza profilu« — najeli nekoga bolj varnega, ki pokrije stroške, in se tako še izognili ogledalu, v katerega ne želite pogledati?
Najeti ‘Einsteina’ je tveganje. Ampak ne najeti — ko se vam pojavi na vratih — je še večje. Največje tveganje pa je, da tega, kar ne veste, sploh ne morete prepoznati. Dokler ne začnete razvijati lastne odprtomiselnosti — sposobnosti, da prepoznate vrednost onkraj lastnih izkušenj in okvirjev.
In sklepno — morda najpomembnejše sporočilo tega zapisa:
Ko se z nekom razhajamo v pogledih, to še ne pomeni, da se on moti. Ko nekoga ne razumemo, to ne pomeni, da on ne razume — morda vidi bolje, morda vidi rešitve, ki nam jih naši kognitivni okviri (še) ne dopuščajo videti.
Nerazumevanje ni vedno znak zmote na drugi strani — pogosto je zgolj znak meje naših lastnih izkušenj. In ravno ta uvid je začetek resnične odprtomiselnosti.
Borut Kmetič
Poklicno se ukvarjam s celovitim vodenjem informacijske varnosti, od načrtovanja in implementacije sistemov za varovanje informacij do izboljševanja in presojanja skladnosti z ISO standardi.
Kot zunanji svetovalec vam lahko pomagam pri razvoju varnostne strategije, implementaciji in upravljanju sistemov vodenja oziroma optimiziranju poslovnih procesov, ter zagotavljanju skladnosti s predmetno zakonodajo in regulativo.
Osebno veliko časa posvečam raznovrstnim oblikam optimizacije – biohackingu, osebni rasti, raziskovanju novih prebojnih idej in tehnologij, organizacijske kulture, eksponentnih organizacij, sistemskega razmišljanja in drugih naprednih metod za izboljšanje kakovosti življenja.
Borut@SmartAssets.it
Borut@Medium
