Turistični tehnik Gaj Čuk se je za 25. rojstni dan odločil, da postane kovač. Kovaško delavnico je postavil v Hrastniku, v prostorih nekdanjega rudnika, kjer danes ustvarja vse od ograj, vrat in rešetk do nožev, galanterije in srednjeveških rekvizitov. Kako se je za ta poklic sploh odločil in kaj vse njegovo delo zajema, preberite v pogovoru.

Kako se človek v današnjem času odloči, da bo kovač?

Čutil sem potrebo po spremembi. Osebna rast in kanček pivske logike. Na kratko, to je bila ideja, ki sva jo enkrat s prijateljem dobila ob kozarčku piva. Postopoma se je razvilo v to, kar je danes.

Koliko ste bili stari, ko ste se odločili?

Točno 25. Za 25. rojstni dan sem imel malo osebne krize in to je bilo nekakšno samoodkrivanje.

Kaj pa ste počeli prej?

Primarno sem se ukvarjal s hortikulturo in se še vedno iskal.

Kaj ste se šolali?

Po izobrazbi sem turistični tehnik. Obiskoval sem Šolo za Hortikulturo in vizualne umetnosti v Celju, nato pa sem naredil prekvalifikacijo za oblikovalca kovin. Vse že pred 25. letom.

Kako ste potem zastavili vse skupaj?

V štartu je bila samo ideja. Iz ideje je prišel hobi. Iz hobija je nastal izziv. Iz izziva pa slej kot prej odgovornost, ki jo danes nosim naprej.

Kje ste začeli delati?

V bistvu se je začelo pri prijatelju doma, na dvorišču. V Kisovcu sva s prijateljem dobila prvo nakovalo, sestavila prvo peč in eksperimentirala toliko časa, dokler naju niso imeli sosedi do vrha glave. Ropotanje je bilo kar glasno.

In kaj ste na začetku delali? S čim ste eksperimentirali?

Osnovno je bilo oblikovanje orodja. Klešče, različni kalupi. Predpriprave. Eden prvih projektov pa je bil vlivanje aluminija. Vlivala sva aluminij iz recikliranih pivskih pločevink in delala okraske.

Kdaj se je potem začelo bolj kot posel, poklic?

Leta 2020?

Kako je prišlo do tega?

Prvo delavnico sem si ustvaril sam, s pomočjo Marjana Kramarja in s programom Podjetno v svet podjetništva, kjer so nama pomagali razvijati poslovno idejo. Preko tega sem prišel do prve delavnice v Zagorju, ki jo mi jo je v najem dal gospod Brezovar. Tam sem štiri leta razvijal svoje nove talente. Prišli so manjši projekti, vendar nič resnega. Ves ta čas sem bil še vedno redno zaposlen v gradbeništvu. Nekaj časa v fasaderstvu in v težko gradbeni mehanizaciji. Po tem pa je nekako prišlo do tega, da sem izgubil službo, spoznal sedanjo partnerko in z njeno podporo prišel do tega, kjer sem danes. Najprej sem se šel izobraževat v tujino.

Kam?

Zelo blizu San Marina v Italiji. Pokrajina se imenuje Mercato Saraceno. V Artfactory, kjer me je Roberto Giordani učil njegove tehnike. Primarno so bile to tehnike orodjarskega kovaštva. Pravilna izbira materiala, metode, ki se jih mora uporabiti in postopki. Kompletna razlaga, demonstracija in tudi sam si potem izoblikuješ svoja orodja. Svoje prvo kladivo in klešče.  Tisto znanje je bilo neprecenljivo.

Koliko časa ste bili tam?

Celoten tečaj je trajal en teden. Bivali smo v samostanu, ki je bil poleg delavnice. Midva s partnerko, pa Francoz, Avstralec in Italijan. Vsi skupaj smo se izobraževali. Kovalo se je praktično od jutra do večera.

Pa potem?

Potem smo prišli nazaj in začela se je zanimiva zgodba. Nekako sem prišel v kontakt z rudnikom, ker sem iskal specifična jekla in zdelo se mi je, da bi rudnik lahko imel kaj na zalogi. Našli so primeren material. Na koncu smo prišli do teh prostorov v Hrastniku. Začela se je debata okoli avtomatskega kovaškega kladiva, ki so ga nameravali hraniti za Zasavskem muzeju. Na koncu sem jih prepričal, da bi to uporabljal in ne da bi stalo v muzeju.

To je veliko kladivo?

To je kovaško kladivo, težko sedem ton, s svojim temeljem in svojo električno vezavo, ki se danes primarno uporablja za kovaške namene. Drugače bi šlo v muzej, je pa tudi vprašanje, kako bi to v muzej sploh spravili. Logistični glavoboli.

Ker je bilo kovaško kladivo v delavnici v Hrastniku, ste se odločili, da kupite kar delavnico?

Rudniško idejo smo vsi skupaj realizirali. Vprašali so me, če bi mi bilo v interesu narediti takšno potezo. Potem sem začel razmišljati in računati, če je to sploh možno. Po pol leta smo prišli s takratnim lastnikom prostorov do dogovora, da bo prostore prodal. Sledila je dolga obnova, saj so bili prostori v zelo zapuščenem stanju. Po desetih mesecih obnavljanja je kovačija oživela.

Kaj vse imate sedaj v teh prostorih? Kakšne naprave in kaj vse lahko delate?

Oprema zajema vse. Najbolj pomembno je nakovalo, kovaško kladivo, delovni pulti, »ponki« po domače. Potem specificirana kovaška oprema, kot so klešče, primeži. Seveda je ena bolj pomembnih stvari kurišče, ki mora biti sposobno doseči primerne temperatere. Ostala orodja so še varilni aparati za vse postopke, različni izbor brusilnih naprav, od tračnih brusilnikov do klasičnih brusilk, vrtalne naprave in vse ostalo. Tudi orodje za šivanje usnja, izdelovanje nakita, jedkanje, pa različne elektrolize …

Ste že kdaj podkovali konja?

Ne. Podkovno kovaštvo bi nekoč lahko poskusil, ko sem se na Gorenjskem pol leta izobraževal pri kovaču. Ampak z minimalnimi izkušnjami ti ne pustijo. Podkvico sem že naredil, da bi šel pa podkovati konja, pa bi bilo potrebno kar nekaj znanja in zaupanja s strani konjeniškega društva.

Rekli ste, da ste se izobraževali tudi na Gorenjskem. Ste še kje iskali znanje?

Poskušam se združiti z lokalnimi obrtniki in drugimi kovači, s katerimi si lahko delimo malo znanja.

Je v Sloveniji še veliko kovačev?

Ja, je. Bili bi presenečeni, koliko jih je. Uradno prijavljenih kovačij je okvirno 20–30, ampak kovaštvo si delita tudi ključavničarstvo in oblikovanje kovin. Na papirju lahko piše kovač, lahko pa samo vari. Tudi ključavničar, ki izdeluje samo ključe, nima nič s samim kovanjem. V Sloveniji je veliko ljubiteljev kovaštva. Na socialnih omrežjih sta dve skupini, kjer je kar preko 1000 članov, ki se za hobi zanimajo za takšne stvari. Je pa tudi res, da oddaje, ki se vrtijo na televiziji, npr. na programu Discovery Skovano v ognju, pomagajo pri popularizaciji kovaštva. Te oddaje so zagnale iskro, da je kovaštvo prišlo tudi v glavne medije.

Kaj kujete?

Vedno bo povpraševanje za ograje. K ograjam spadajo tudi različna vrata in varovalne rešetke. Ti izdelki ponujajo estetiko in so tako praktični, da ne bodo nikoli zastareli. Poleg tega so tu še noži in različni unikatni izdelki – od galanterije do fantazijskih rekvizitov ali celo srednjeveških rekvizitov, oklepi, sablje, meči. Jaz delam trenutno največ ograj in nožev. Občasno pa pridejo tudi naročila za unikatne izdelke, kot so npr. žari. Poseben izziv mi je bilo izdelati 50 kilogramsko sekiro, ki sem jo koval in izdeloval preko 500 ur. To je bil eden bolj zanimivih projektov.

50 kilogramov za abrahama?

Ne, bilo je za prijatelja, ki je občudovalec takšnih stvari, kar je bil kar zanimiv projekt. Popolnoma funkcionalna stvar.

Imajo ljudje, kdaj kakšne nenavadne želje?

Tega ni nikoli preveč. Ljudje pridejo z različnimi idejami. Velikokrat so pretirane. Marsikdo se ne spozna na oblikovanje kovin ali metalurgijo in večkrat se stvar lahko poenostavi v splošno stvar. Z estetskim dodatkom stranke.

Ste res delali sekiro za skupino Siddharta?

Res je. Šlo je za posebno naročilo za skupino, ki simbolizira uspešno zaključeno turnejo Nomadi. Ogledate si jo lahko na njihovi spletni strani.

Koliko časa porabite za izdelavo dobrega noža?

Ni enostavnega odgovora, lahko je 5, 50 ali celo več ur. Izbira materiala, postopek izdelave, zaključki … vse to diktira, koliko časa bo vloženega v izdelavo.

Kakšen material je najboljši za dober nož?

Še enkrat, ni enostavnega odgovora. Enako kot, kateri avto je najboljši … Odvisno kaj želite od avta, prav tako, kaj želite od noža. Načeloma morajo biti pa jekla, ki se morajo kaliti.

Lahko material dobite v ploščah?

Jekla lahko dobite v različnih oblikah, ampak za oblikovanje rezil je najbolj praktično v ploščati obliki.

Pri kakšni temperaturi delate oz. obdelujete material?

Jekla se kujejo pri okvirni temperaturi 1100 stopinj celzija do 1300 stopinj. Nekatere plemenite kovine oblikujemo pri precej nižjih temperaturah, npr. 200 stopinj, nekatera pa celo hladno kujemo.

V Hrastniku ste skriti. Vas ljudje najdejo?

Starejši ljudje, ki vedo, da je bila tu nekoč kovačija, bi jo še našli. Večini pa se ne sanja, da je tu kovačija. Še sosedje, ki so v isti hiši, niso vedeli, kaj se tu dogaja.

Kakšni so načrt? Kam mislite, da vas bo peljala pot?

Plan je umetnostno kovaštvo z dodatki kot so rezila in dela po naročilu. Moraš si dati pa tudi prostor za manevriranje.

Ste v kovaštvu našli, kar ste iskali?

Mislim, da je kovaštvo našlo mene.

Kaj vam to delo pomeni?

Počutim se zelo blagoslovljenega, da imam priložnost delati v tem poklicu in čutim nekakšno odgovornost, da obrti dam svoj delež, da ne izumre.

Marko Planinc

Foto: Marko Planinc