Današnji dan je prav primeren tudi za žalost. Včasih pride v nas. In nič hudega, če jo sprejmemo. Saj za dežjem vedno posije sonce, kajne? No, naš zagorski prijatelj, pesnik Vlado Garantini je tokrat ob poslani pesmi zapisal: »Spoštovani Savus, težko sem se odločil, da vam pošljem tole pesem. Za nastanek je kriva bolezen, ki mi močno greni življenje. Pobiram se počasi, čisto obupal še nisem. Pa srečno, Savus.« In tako je tudi prav, dragi Vlado. Življenje bo spet prineslo sonce. Verjamemo in držimo pesti.

Esej o žalosti

Žalost ima žalostne,

s solzami orošene oči,

temne kolobarje okrog njih.

Pojavi se tatinsko iznenada

in se zlepa ne da odgnati

/pri mnogih je stalnica,

to so nesrečniki/.

Veseli ljudje jo sovražijo

in bežijo od nje.

Izbira samotne potke,

odmaknjene kotičke, klopce.

Najraje pa poseda  doma,

za zatemnjenimi okni,

kjer iz vseh celic pretaka strupnine

v skrušeno srce.

Tako je zdelana,

da se sama sebi smili

in se sama ne more pobrati.

Usmiljene, močne roke

jo morajo dvigniti

in spet postaviti na noge.

Vlado Garantini

Foto: arhiv Savus