Današnji dan je prav primeren tudi za žalost. Včasih pride v nas. In nič hudega, če jo sprejmemo. Saj za dežjem vedno posije sonce, kajne? No, naš zagorski prijatelj, pesnik Vlado Garantini je tokrat ob poslani pesmi zapisal: »Spoštovani Savus, težko sem se odločil, da vam pošljem tole pesem. Za nastanek je kriva bolezen, ki mi močno greni življenje. Pobiram se počasi, čisto obupal še nisem. Pa srečno, Savus.« In tako je tudi prav, dragi Vlado. Življenje bo spet prineslo sonce. Verjamemo in držimo pesti.
Esej o žalosti
Žalost ima žalostne,
s solzami orošene oči,
temne kolobarje okrog njih.
Pojavi se tatinsko iznenada
in se zlepa ne da odgnati
/pri mnogih je stalnica,
to so nesrečniki/.
Veseli ljudje jo sovražijo
in bežijo od nje.
Izbira samotne potke,
odmaknjene kotičke, klopce.
Najraje pa poseda doma,
za zatemnjenimi okni,
kjer iz vseh celic pretaka strupnine
v skrušeno srce.
Tako je zdelana,
da se sama sebi smili
in se sama ne more pobrati.
Usmiljene, močne roke
jo morajo dvigniti
in spet postaviti na noge.
Vlado Garantini
Foto: arhiv Savus
