Boris Skalin: doktor brez osnovne šole
Dr. Boris Skalin je že krepko zakoračil proti stotici. Dobila sva se pred avtoservisom Malgaj, kamor je iz Žalca pripeljal svoj avto na servis. Sprehodila sva se po Trbovljah in njegov korak je še vedno trden. Njegove misli pa vredne pozornosti. Tako kot njegovo življenje, ki je bilo že od otroštva nevsakdanje. V Zasavju ga najstarejše generacije poznajo kot gimnazijca, športnika, kasneje kmetijskega strokovnjaka, potem pa predvsem kot fotografa. V Savinjski dolini pa kot strokovnjaka žalskega Hmezada in doktorja ihtiologije (riboslovja).
Gospod Skalin, pred kratkim ste se v Zasavju predstavili z zanimivima razstavama v Trbovljah in Zagorju. Kaj vam pomeni takšna razstava v zasavskih krajih?
Mi smo prišli v Zasavje in mi je enkrat oče rekel: »Veš kam smo prišli? Tja, kjer je grobost zelo nežna.« Sam sem srečen, da sem prišel v te kraje. Vsebina obeh razstav je podobna. To je ziherca, svetilka, ki po celem svetu sveti še danes, baje tudi v Ameriki, in rešuje življenja. Življenje je v tistem času reševala tudi v Zasavju. Iz velikega spoštovanja do knapovščine in do te svetilke se mi je zdelo, da je postaviti takšno razstavo moja dolžnost. Čutil sem, da moram to narediti.
Kako gledate na Zasavje danes in kako ste takrat, ko ste kot otrok prišli v te kraje?
Družina izhaja s Primorske. Zaradi fašizma po prvi svetovni vojni smo se selili v takratno kraljevino Jugoslavijo. Naše družinsko življenje v Zasavju se je pričelo v Hrastniku, v Podkraju, kjer je bil oče učitelj. Tam smo doživeli prijetne čase, kontakt s podeželjem, z industrijo, Steklarno in tudi s knapovščino; kar lepo smo preživeli. V Trbovlje smo prišli po osvoboditvi, leta 1945, ko je oče dobil službo na okraju. Sam sem pričel hoditi v gimnazijo, iskat izobrazbo za življenje. To je bila želja mojih staršev, sam pa sem se zelo, zelo vživel v ta knapovski 
kraj. V gimnaziji sem postal precej aktiven na mladinskem področju, družbenem dogajanju, v športu. Sodeloval sem na delovnih akcijah, npr. Brčko, Šamac – Sarajevo, avtoput smo takrat govorili. Gimnazijci smo s teh akcij prinesli v Trbovlje novosti. Npr. v športu smo bili pionirji košarke v Trbovljah, iz katere je zrasel košarkarski klub, ki je kasneje doživel tudi drugo zvezno ligo v bivši Jugoslaviji. Žal se ta aktivnost ni zadržala do današnjih časov, ki so popolnoma drugačni.
Kako je teklo vaše življenje potem?
Mojo službeno pot sem pričel v Zasavju kot agronom. Zaposlen sem bil v Kmetijsko poslovni družbi Brežice, deloval sem od Litije do Brežic. Kasneje, ko se je začelo malo več misliti o predelavi hrane, mesa, mleka, sem delal v zadrugi v Litiji in v selekcijski postaji goveda v Ponovičah. Na tej funkciji so me opazili kolegi iz Kmetijskega kombinata Žalec in leta 1964 sem odšel v Žalec, kjer sem še danes. Tam sem bil dobrih 30 let na mestu direktorja za razvoj in investicije. Vmes sem še malo doštudiral v Zagrebu magisterij in doktorat. Moram poudariti, da to ni bila službena dolžnost, ampak moja želja.
Ihtiologija, kajne?
To je bila čisto moja želja, izobrazbo sem dosegel brez da bi trpelo moje delo v službi. Magisterij sem delal tri leta, danes je to seveda malo drugače. Za doktorat sem rabil pet let.
Vi ste doktor znanosti, nimate pa narejene osemletke?
Malo smešno, je pa resnično, res je.
Kako to? Lahko pojasnite? Menda vas je med vojno nemški učitelj nagnal iz šole. Ste preveč znali?
Preveč? Rekel bi, da nikoli ne znaš preveč. Ampak v tistem momentu, ko me je nemški učitelj nagnal iz šole, sem preveč znal, ker sem o geometriji več povedal, kot je on predaval. V 7. razredu me je sklofutal, nagnal in dejal, da ni treba več v šolo. In tako sem končal samo 7 razredov osnovne šole. Po vojni sem šel pa naravnost v gimnazijo.
Veliko ste se, ali pa se še ukvarjate s fotografijo. Kaj vam pomeni fotografija?
Fotografija mi mnogo pomeni. Z njo sem se začel ukvarjati leta 1945, ko sem 8. maja tega leta tam okrog poldneva kupil svoj prvi fotoaparat. Kot kratkohlačniki, mulci, smo gledali, kako nemška vojska odhaja in za njimi četniki in ustaši iz Zidanega Mosta proti Hrastniku. Na avtomobilu je imel nek major fotoaparat zraven svoje opreme. Takrat smo mulci kar precej znali nemško. Pa me je vprašal, ali ti je všeč, ali bi ga imel. Ja, sem rekel, zelo mi je všeč. On pa: Ja, takoj ga dobiš, prinesi 5 litrov kakršnekoli alkoholne pijače. No, mi smo takrat živeli v Šentjurčevi zidanici v Krnicah. Pa sem tekel domov, nalil 5 litrov domačega vina in nesel nazaj. Major je bil še tam, dal sem mu pletenko in rekel, dajte mi jo nazaj. Takoj so jo spraznili v svoje vojaške posode. Dal mi je aparat in pokazal, kako se z njim rokuje. Bil je sončen dan, pa sva skupaj posnela dva filma, na katerih so bili zanimivi ljudje iz kolone, četniki, ustaši in tako naprej. Spomnim se, kako so ljudje čakali, da gredo naprej. Tistih filmov ni več, nekdo mi jih je vzel, ne vem več, kdo. Moja fotografija se je potem razvijala, do sedaj sem imel 55 samostojnih fotografskih razstav po različnih krajih, celo v slovenskem parlamentu.
Kateri motivi so vas najbolj pritegnili?
V fotografskem razmišljanju me je najbolj pritegnila narava, ker se v bistvu štejem med naravovarstvenike prve sarže. Drugo, zanimivi so mi delovni postopki ljudi, ki so neopaženi, ko opravljajo svoje delo. Tudi gasilske veselice sem pofotografiral, to je bilo potrebno za dokumentacijo. Osebne fotografije sem se tudi lotil, vendar vedno z dovoljenjem oseb.
Kateri motivi pa so pritegnili vašo pozornost v Zasavju?
O Zasavju ne morem razmišljat drugače kot po knapovsko. To knapovsko življenje, odnosi, razvoj, tehnični napredki … Knapovščina se je počasi začela umikati, vendar sem jo poskusil ujeti na film preden je popolnoma umrla. Pripravil sem več razstav na to temo v Trbovljah pa v Hrastniku tudi. Z ozirom na to, da je bilo kumljansko nekakšno zaledje industrije, železnice, tudi lesne, posebno za izdelovanje lesenih železniških tramov, sem se tudi temu precej posvečal.
Kum?
V prispodobi se večkrat v kakšni družbi malo poveselim in vprašajo, kam pa gremo sedaj, in vedno rečem, gremo na Kum, jaz peljem. Sneg ali led, vedno smo zlezli na vrh Kuma.
Kaj počnete danes kot zadovoljen ali malo manj zadovoljen upokojenec?
Včasih pomislim, ali sem šel res v pokoj. Ker duša mi ne da miru, možgani mi ne dajo miru, fizično pa tudi še kar gre, da se ne bi vključil v aktivnosti okolja, ustvarjanju, predvsem pa varstvu okolja. Boli me, da sodobno življenje ne razmišlja o okolju. Naj povem primer. Leta 1996 so skozi Savinjsko dolino potegnili krak avtomobilskega križa in v Šentrupertu, to je odsek proti gornji Savinjski dolini, so projektanti in izvajalci šli s traso avtoceste pet metrov v nedrje zemlje. Seveda so naleteli na podtalnico, ki je bila že na treh metrih in na osnovi tega posega in tehnično dokumentiranega projekta izvedene poglobitve je v Savinjski vsak hektar izgubil 2000 litrov podtalnice, zaklada vode, ki se je ohranja in obnavljal desetletja in stoletja. Ta voda sedaj odteče v Savinjo brez haska. To me boli in še vedno napišem kakšen članek, ki je objavljen v Delu kot pismo bralcev ali pa v savinjskem in celjskem tisku. Škoda je nepopravljiva, čeprav smo tehnično bogatejši z avto križem. Tretja os nam spet grozi, ker bo šla v Šentrupertu še globlje kot je sedaj, namesto da bi šla mimo Arje vasi, kjer ne bi škodovala okolju, ampak bi celo obogatila ta del prometa med Arjo vasjo in Velenjem.
Še lovite ribe?
Tu pa tam še, ampak ta ribolov je bolj statičen. Jaz sem bil pa vedno pristaš muharjenja, to je pa sprehajanje po vodotokih gor in dol, med skalami, med vodo skoraj do vratu.
Vi ste živeli v različnih delih Slovenije. Rojeni ste na severnem Primorskem, pa vas je pot zanesla v Zasavje, ustalili ste se v Savinjski dolini, nekaj časa ste prebivali tudi v Kamniku. Kaj se počutite: Zasavca, Savinjčana, Primorca?
Jaz sem, tudi nekateri drugi tako mislijo, kar trmast Kobaric. Kobarid je moj rojstni kraj, od koder sem moral zaradi fašizma z očetom pri štirih letih pribežati v kraljevino Jugoslavijo. Slovenec si lahko vsepovsod, kjerkoli živiš. In če si Slovenec, se moraš obnašati po slovensko, dati vedeti okolici, da si Slovenec. Nikoli te ne sme biti sram, da si član samo dvomilijonske skupine ljudi, ki bi morala trenutno malo bolj konstruktivno delovati.
To je res. Še to mi povejte. V Trbovlje ste se pripeljali na servis avtomobila. Pri 93 letih še vozite sami?
Leta so res tolikšna, da včasih pomislim, ali je res to ali ni. Zame pomeni volan in sedež v avtomobilu neke vrste relaksacija. Sem aktiven tudi v tisku, na spletu se kar aktivno znajdem. Včasih pa pride dosti stvari, ki jih ne morem hitro doreči. In če se hočem relaksirat, sprostit, grem za volan, se odpeljem par kilometrov, večkrat samo v Trbovlje, pa čez hrib nazaj, ali pa do Trojan in nazaj, pa sem takšen, kot moram biti.
Kako boste praznovali 100-letnico?
Razmišljanje je zaenkrat še dovoljeno, vendar so vmes stvari, ki so realne, te realnosti verjetno ne bom doživel. 100 let je le številka s tremi členki. Marsikomu je sicer že dosegljiva. Na spletu piše, da je v Sloveniji 360 stoletnikov, 90-letniki so pa že skoraj vsakdanjost.
Želim vam veliko zdravja in kmalu na snidenje.
Zelo rad imam takšne razgovore, ko se govori o realnosti, o okolju, predvsem pa o slovenstvu.
Marko Planinc
Foto: Marko Planinc (portreti), Boris Skalin
