Gospod Božič, ali sedaj, ko nimate več dnevnega dela v tovarni, kaj lažje dihate?
Veliko lažje. Procesna industrija, kot je tudi steklarstvo, kjer proizvodnja teče non stop, tudi ponoči, je prav zaradi tega zahtevna. Vedno se lahko kaj zgodi, pride do izrednih dogodkov, poškodb. Veliko je faktorjev, ki vplivajo na dobro ali slabo proizvodnjo, zato je nenehni podzavestni pritisk vedno prisoten. Potreboval sem tri ali štiri tedne, da sem razumel, da to ni več moj glavni problem. Zdaj so moje delo številke in moram reči, da mi je veliko lažje.
Kakšna je bila Steklarna takrat, ko ste prišli v Hrastnik, in kakšna je danes?
O tem bodo lažje sodili drugi. Jaz se spomnim, da je bilo vzdušje slabo, bilo je veliko apatije, jeze, strahu pred izgubo službe in še česa. Veliko dobrih ljudi je takrat že zapustilo tovarno. Finančna situacija je bila slaba, izguba skoraj 5 milijonov evrov, havarija peči, velik izmet, slaba produktivnost. Po drugi strani pa ogromen potencial, kar že vseskozi poudarjam. Če tega ne bi bilo, potem tudi naše preobrazbe ne bi bilo. Odlično steklo, odlična kakovost, potencialna tehnična kompleksnost, po drugi strani pa cel kup dobrih kupcev, ki pa so bili že pripravljeni, da bodo nad nami obupali, zato je bil skrajni čas, da smo nekaj naredili. Danes smo te potenciale nadgradili, pridobili cel kup novih zanj in smo v branži prepoznani. Posebej nas poznajo bo embalažnem steklu, kar smo tudi najbolj razvijali, saj smo se želeli pozicionirati s kakovostnimi steklenicami za drage pijače. Čedalje bolj prepoznavna postaja tudi naše embalažno steklo za parfume in kozmetiko, ki smo jo začeli razvijati, ko smo zmanjšali proizvodnjo namiznega stekla, v katerem bi bili na dolgi rok težko konkurenčni.
Osebno verjamem, da so podjetja tudi zato, da zaposleni lahko uresničujejo med drugim svoje zasebne cilje, omogočajo eksistenco sebi in svoji družini. Pretirano bi bilo reči, da prihajajo zdaj vsi srečni in zadovoljni na delo, a verjamem, da jih je veliko več zadovoljnih, kot jih je bilo prej. Da se večina počuti bolj varne, da so ponosni, ker delajo tukaj, da so konec koncev od drugih bolj spoštovani, da se počutijo bolj pripadni in vedo, da ima vse, kar skupaj počnemo in smo počeli, nek smisel in neko poslanstvo za to dolino in na koncu tudi za naše kupce, za katere razvijamo lepe projekte. V vsem tem, če zaokrožim, je razlika.
Kaj bi izpostavili kot najboljše v času vašega vodenja Steklarne?
To, da smo iskali v ljudeh potencial. Imamo cel kup vodij, ki so se razvili iz nekih drugih profilov. Prej so v tovarni počeli nekaj drugega, pa smo jim omogočili bolj zahtevno službo, kar pa je seveda od njih zahtevalo veliko napora, šolanja, izobraževanja in prilagajanja. Pa ne govorim le o desetih, petnajstih šefih … gre za cel kup ljudi, ki so lahko bili mentorji, se tudi učili, kaj mentorstvo pomeni. Verjamem, da vsi ti ljudje tudi v zasebnem življenju zdaj drugače funkcionirajo, da zaradi tega, ker so mentorji mlademu človeku ali najstniku, mlade tudi lažje razumejo. Tukaj gre za neke mehke vsebine, ki pa dajo najbolj dragoceno zapuščino, ker vplivajo na vse te sljudi in puščajo sled v naši in njihovi sredini.
Romantična podoba steklarja je s pipo v ustih pri pihanju izdelkov. Ste spihali kak svoj izdelek v Steklarni?
Ne, to pa nisem. V Hrastniku imamo izvrstne steklopihalce, kar nam priznavajo tudi tisti, ki so že desetletja v branži. Tako izvrstnih, da jih v Evropi ni več videti takšnih, tako da ne bi bilo smisla, če bi jim jaz – v narekovajih – delal konkurenco. Je pa res, da sem se ves čas boril za ohranitev teh delovnih mest. Ni enostavno, leta in leta je prodaja v tem programu padala, sedaj pa se le izrisuje malce bolj jasna prihodnost, ker steklo prihaja »nazaj v oči«. Pridobili smo tudi več naročil. Ko gledam projekcije za naslednja leta, verjamem, da bo smotrno obnoviti to proizvodnjo, ko bo peč dotrajana, in jo ohraniti.
Kako pa gledate na sam poklic steklarja – ali pri stroju ali pri peči?
Zdi se mi podoben poklicu papirničarja. Gre za ljudi, ki so jih pravi mentorji »zastrupili«, kot pravijo tukaj moji, da imajo steklo v genih ali v krvi. Pri tistih 40 ali včasih celo 45 stopinjah težko delaš, če nisi malo nor na steklo. Lahko si par let tukaj v službi, pa se spogleduješ za novo. Ampak tisti, ki so tukaj dvajset, štirideset let, so po mojem mnenju zaljubljeni v steklo in v to, kar počnejo. To je tisto, kar dela tovarno drugačno in to je tudi tisto, kar imamo med vrednotami. To je strast. Ti ljudje delajo s strastjo, kar čutijo tudi naši kupci. To je tista dodana vrednost, ki jo spoznamo od recepcije naprej, da živimo strastno s steklom in želimo kupcem omogočiti, da bodo tudi oni zadovoljni.
Bi se česa v Steklarni lotili drugače, če bi imeli še eno možnost?
Sigurno, marsičesa bi se lotil drugače. Vendar v tem trenutku nima smisla o tem razpravljati. Ko si na nekem tako zahtevnem procesu, narediš veliko napak. Ker je pomembna hitrost, veš pa, da znanja ni nikoli dovolj. Moram reči, da je bil največji izziv na začetku to, da nisem imel strokovne socialne mreže v steklarski branži. Zrasel sem v papirništvu in v tej branži sem točno vedel, na koga se lahko glede česa obrnem. V steklarstvu pa tega nisem imel. Zato je bilo najbolj težko ugotoviti, ali nekomu lahko zaupaš ali ne. Če potegnem črto, je bilo več pomembnih stvari dobrih kot nekaj manjših napak. Je pa zanimiva izkušnja tudi to, da se ob odhodu iz sredine najde tudi nekaj takih, ki se spomnijo samo tistih nekaj napak.
Kako pa ste se drugače znašli med Zasavkami in Zasavci?
Odlično. Če ne bi bilo te trme in delavnosti in pripadnosti, bi steklarna že zdavnaj propadla. Če bi bila steklarna v bližini Ljubljane, bi že zdavnaj propadla. Tukaj pa se pozna, da so bili stari očetje in ne vem koliko generaciji že prej vpeti v steklarstvo, da so ljudje vajeni delati, da morajo delati za zaslužek. To je ta klen karakter, ki velja za vse tukajšnje industrije z izjemo morda elektrarne.
V Sloveniji vas cenijo kot odličnega menedžerja, kakšna so vaša načela vodenja?
Prvi princip je – ne glede na to, koliko misliš, da si pomemben – da se moraš zavedati, da si samo del celote. Ne glede na to, da imaš več znanj, več možnosti vplivanja, pa tudi večjo odgovornost, nisi zaradi tega nič bolj pomemben, ampak si del celote. To je holistični pristop vodenja, ki je zelo pomemben. Če to tako razumevaš, potem je naslednji pogoj spoštovanje vseh ljudi, ki te obkrožajo. Iskreno želim pomagati in spoštujem vse, ki se trudijo, pa tudi, če niso najboljši v tistem, kar počnejo. Ne spoštujem pa barabinov. Gre za spoštovanje, ki ni samo vljudnost, ampak resnično zanimanje, kaj se z vami dogaja, kaj je vaš zasebni cilj, ker konec koncev se tako stkejo tudi dobri odnosi, ki so prvi pogoj za zaupanje. Brez zaupanja pa v organizaciji ne moreš izvajati sprememb. To se mi zdi najbolj pomemben zakon, ki sem ga vgradil tudi v naš del prestrukturiranja in izboljšave timov.
V Steklarni in tudi že prej ste tesno sodelovali z ženo. Kaj so prednosti ali slabosti takšnega skupnega dela s partnerjem?
Prednost je ta, da se ti pri delu z ženo ni treba ukvarjati z vprašanjem lojalnosti. Poleg tega midva zelo dobro kombinirava svoja področja, koncepte lahko izmenjujeva tudi v prostem času. Pri pogovorih si lahko bolj neposreden. To je velik plus. Slabost pa je v tem, ker nikoli ni konca službe. Prideš domov in te zanese, da se spet pogovarjaš o delu. V soboto pri zajtrku spet načneš kakšno temo. Tako, da sva morala postaviti nekaj pravil, ker takšno življenje pusti posledice in zdaj bolj skrbiva za zdravje in najin odnos moža in žene.
Kot firma se suvereno predstavljate tudi v svetu. Kako ste to dosegli?
Če imaš takšne dobre rezultate za seboj, si lahko samozavesten in se počutiš enakovrednega v svetovni družini. In to zdaj ni več vprašanje ali problem.
Kaj boste počeli v naslednjih letih, kaj bo vaša naloga?
Kar se Steklarne tiče, se trenutno ukvarjam z razvijanjem potencialov za nadaljnjistrateški razvoj firme. Dejstvo je, da Steklarno Hrastnik še nekaj let čaka lepa bodočnost, če se bo v tovarni še naprej dobro delalo. Tudi moj naslednik je zelo dobro zastavil stvari in ne dvomim, da se ne bodo izkazali z dobrimi rezultati. Vendar so zakonitosti, ki se jim ne moreš izogniti. Dejstvo je, da smo majhna steklarna, kupci pa delajo z večjimi. Tako je nujni strateški korak, da se komu priključimo ali pa sami aktivno soustvarjamo svetovno steklarsko zgodbo. In prav na tem delam. Ali na pridružitvi ali na tem, da bi koga kupimo ali pa zgradimo novo tovarno, s katero bomo ustvarjali vsaj 300 milijonov evrov prometa. Ko bomo tako veliki, bomo lahko dali kupcem pravo ponudbo na mizo. Lahko bomo konkurirali tistim, ki nas danes že gledajo in kopirajo. To si štejem v čast. V kolikor pa se to v roku nekaj let ne bo izpolnilo, potem bo prišla v poštev druga opcija, da bo nekdo prišel, Steklarno kupil in jo priključil v svojo skupino. Vesel bi bil in to je moje poslanstvo, da v sodelovanju z ekipo in lastnikom uspemo mi sestaviti tako skupino in v Sloveniji spet ustanoviti eno močno mednarodno korporacijo. To je moj izziv.
Na Poljskem se že pogovarjate o novi tovarni, kajne?
Se, seveda. Vedno bolj.
Kdaj pričakujete, bodo stvari glede tega odločene?
Bolj proti koncu leta bo jasno. Moramo ugotoviti, koliko je interesa pri naših kupcih, kakšne projekte bi nam lahko zaupali, po kakšnih cenah, da bomo vedeli, ali bo ta tovarna, ki jo bomo postavili, dobičkonosna ali ne. Zato je to najtežji del posla.
Kako gledate na priznanja, ki so vam jih dali v tem okolju (občinsko, naziv Zasavc leta)? Zasavci so vas kar vzeli za svojega, kajne?
To je bilo zame resnično zelo emocionalno, ker poznam relativno zaprtost teh dolin. Bil sem zelo presenečen. Nikoli si nisem mislil, da lahko nekdo, ki ni iz teh treh dolin, dobi taka priznanja od krajanov. Zato sem na to res zelo ponosen. Še sploh pa zato, ker je za Zasavce zelo pomembno, s katerega konca kdo prihaja. Spomnim se, kako sem enkrat med sodelavci za nekoga rekel, ta je pa naš Hrastničan, pa so me popravili, da ni, da je on z Dola pri Hrastniku (nasmešek).
Kako pa gledate na vsa priznanja, ki ste jih v zadnjih letih prejeli v Sloveniji?
Kot na veliko potrditev, da smo dobro delali in izbrali pravo smer. Ta priznanja so vedno rezultat celega tima. Seveda je nekdo izpostavljen, nekdo priznanje prevzame … A upam, da sem vedno dovolj glasno poudarjal, da so to tudi priznanja sodelavcev, zaposlenih. Seveda nam je bilo v čast in sem vesel, da smo prejeli ta ugledna priznanja.
Kaj vam v življenju največ pomeni?
Definitivno družina. Glede na to, da sem jo tudi zaradi svojih norih karier večkrat zapostavil, jo toliko bolj cenim in sem vesel, da smo ostali skupaj in imam kam iti. Ker drugače ti vsa priznanja ne pomagajo, če zvečer prideš domov in si sam.
Kako si polnite baterije?
Z druženjem, predvsem z ljudmi, ki mi nekaj pomenijo, družino. Izven družine je relativno zelo malo ljudi, s katerimi bi se imela z ženo željo intimno družiti. Imava veliko znancev in takih, ki imamo podobno poglede, vendar je vseeno premalo časa za druženje. Drugače pa grem rad v gozd, sprosti me jutranje ptičje petje, sploh če se zbudim v svoji zidanici, si naredim dober zajtrk in vem, da mi čez dve uri ne bo treba nikamor iti, se z nikomer pogovarjati. Če si zavrtim en dober jazz, dobro glasbo, ki je na koncu ene vrste meditacija, kot dobra knjiga. Pa potem, čeprav manj kot včasih, tudi potovanja tja, kjer so zanimivi ljudje, kjer niso nujno največje turistične destinacije.
Marko Planinc
