Ta teden (ob 15. uri) objavljamo serijo vtisov o delu in življenju v Slikarski koloniji Izlake – Zagorje. Danes smo za nekaj zanimivosti o koloniji vprašali slikarko Ano Sluga. V naslednjih dneh pa sledijo še drugi udeleženci, ki smo jih zmotili med delom v koloniji. Jutri je na vrsti Andrej Brumen Čop.

Ana, zakaj ste prišli na zagorsko kolonijo?

Z veseljem sem se odzvala vabilu. Tukaj sem že tretjič. Pravzaprav sem bila prvič na koloniji s svojo mamo, ko sem bila stara 10 let. Takrat je bila ona povabljena kot udeleženka na koloniji.

 

Ker sicer tretjič ne gre… (organizatorji slikarja vabijo le dvakrat, op.p.)

Ne, tretjič ne gre. Ampak to je nekakšna luknja v zasavskem zakonu (nasmeh). Prvič sem bila torej z mamo, drugič pa pred tremi leti kot udeleženka. Zdaj sem tu tretjič, drugič kot avtorica.

 

Kakšna je razlika od tistih časov, ko ste bili tu z mamo?

Lahko vam povem par stvari, ki so iste. Se pravi, da gre za enormno, ne le gostoljubnost, ampak razumevanje organizatorjev slikarskega dela, za dobroamernost ljudi, ki sodelujejo pri koloniji. Nenormalno fina in konstruktivna atmosfera se ustvarja tukaj. To je isto. Zdi se mi, da se čas hitro spreminja, tukaj pa se ni spremenilo nič.

Kar je drugače, je seveda percepcija. Vsakič naslednjič, ko sem tukaj, globje sem v svojem delu. Letos se na primer nisem udeležila niti ekskurzij, ker sem želela vsak moment tukaj ustvarjati.

Niste edini.

Zdi se mi, da je to vedno odvisno od skupine. V letošnji skupini smo trije, oziroma štirje, ki smo bili udeleženci tudi pred tremi leti in to je nekaj, kar jača skupino. Že tako smo bili vsi štirje delavni. In se mi zdi, da potem potegneš ostale, da smo res produktivni.

Kaj vam je na kolonijah všeč? Če ste bili udeleženka tudi kje drugje, kakšne so razlike?

Ne hodim na veliko kolonij. V Sloveniji, se mi zdi, da sem bila samo še na eni. Lansko leto v Ljubljani na Ljubljanskem festivalu. To druženje na kolonijah je blazno pomembno, ker se ne ukvarjaš z ničemer drugim kot s svojo ustvarjalnostjo. Gre tudi za zelo kvalitetno profesionalno komunikacijo s kolegi. In je to tisto, kar je najbolj dragoceno. Seveda pa je zagorska kolonija zagotovo najbolj kompleksna. Prvič zato, ker traja 10 dni in lahko res iščeš različne nivoje ustvarjalnosti. Res lahko padeš notri, če se trivialno izrazim. V bistvu je atmosfera ljudi neverjetna. To si ne morete misliti, kako to pozitivno vpliva na nas. Ker smo res neke zvezde teh deset dni v tem okolju.

Kaj boste pustili za kolonijsko razstavo?

To se bova dogovorila z gospodom Razborškom, bova skupaj izbrala.

Kaj boste odnesli iz Zagorja?

Vsakič odnesem vse. Zagotovo zelo lepe in tople spomine.

MP

Foto: MP