Kako dolgo ste že direktor Mladinskega centra Zagorje?
Trenutno teče deveto leto, lani avgusta se je začel tretji mandat. Nekje leta 1999, 2000 smo s kolegi ustanovili društvo KD Knap. Rekli smo si, nič ne »dogaja«, bomo sami poskrbeli, da bo »dogajalo«. Organizirali smo koncerte, razstave, bolj nas je zanimalo področje kulture. Pripravljali smo razne peticije, pa festival Karbidovka, ki se je svoj čas selil po vsem Zasavju. Ko delaš nekaj, kar ti res »paše«, se ob tem dobro počutiš in opazil sem, da rad prispevam k temu, da se imajo ljudje na podlagi mojega dela dobro. Kasneje smo ustanovili mladinski svet Zagorja in dali pobudo za ustanovitev, občina je to pobudo sprejela in ustanovila Mladinski center Zagorje.
Torej ste eden od pobudnikov?
Ja, tako je.
Koliko je star Mladinski center Zagorje oz. MCZoS?
Na nek način toliko kot jaz (smeh). Nekaj časa je obstajal zgolj na papirju, mislim, da je bil leta 2006 sprejet odlok o ustanovitvi, čez dve, tri leta pa še statut. Jaz sem bil aktiven v prej omenjenem svetu, vmes sem se zaposlil, delal na področju elektrotehnike, v okviru moje osnovne izobrazbe, aktiven sem bil v glasbenih skupinah in pri tem opazoval mladinske klube in centre v Sloveniji, kako nastajajo, rastejo, kakšni so. Takrat me je začelo zanimati še neformalno izobraževanje, kasneje je prišlo spoznanje, kakšno moč daje mladim. Tudi sam sem na tem področju veliko pridobil.
Kaj pa center ponuja v smislu neformalnega izobraževanja?
Odgovor na to vprašanje je zelo širok. Obstaja nek aspekt izobraževanja, ki mu rečemo neformalno izobraževanje – delavnice, izobraževanja, predavanja – ampak to ni vse. Biti aktiven v mladinskem centru pomeni, da se neprestano neformalno izobražuješ: pridobivaš nova znanja, širiš socialno mrežo, osebnostno in profesionalno lahko napreduješ in rasteš. Iz tega vidika so organizacije, kakršen je mladinski center, izjemno pomembne v družbi. Tudi, če je nekdo aktiven v mladinskem centru samo tako dolgo, da se udeleži mednarodne izmenjave, v tem času lahko premaga strah pred letenjem, izboljša svojo komunikacijo, se nekaj nauči o temi izmenjave … Na koncu je pomembna tudi evalvacija, kaj je bilo dobro, kaj ni bilo … Ta proces za nas ni nov, za marsikoga pa je.
Na katere projekte ste kot direktor najbolj ponosni?
Veliko jih je. Ponosen sem predvsem na posameznike, ki za določeno obdobje pridejo v MC, se vključijo in tudi nekaj vložijo. Ponosen sem, da jih ni strah preizkusiti se v nečem, ker vidim, kaj jim to prinese. Nekoga lahko opogumimo, da se odseli od staršev, drugemu damo motivacijo, da najde službo … Kup majhnih zmag, ki v resnici niso majhne.
Ponosen sem tudi na naš medgeneracijski program, ki je na neki točki celo prerasel naše zmožnosti. Zdaj smo se vključili v projekt Večgeneracijskega centra in smo program še nadgradili. V okviru tega programa imamo že dve leti odprt dnevni center, kjer se družijo otroci in mladostniki, ki vedno z veseljem pridejo. Ti »mehki prijemi«, recimo, da mladi pridejo nekam, kjer so sprejeti, dobijo neko podporo, so izjemno dragoceni v njihovem razvoju.
Na kaj pa ste najbolj ponosni v zasebnem življenju?
Da sem »fotr«. V tej vlogi sem že 19 mesecev in to je ena takšna zelo prijetna popestritev, ki sicer ni vedno lahka. Zelo sem ponosen tudi na to, da je MCZoS startal iz ničle in to je prav gotovo tudi osebna zmaga. Gotovo ne samo moja, ker je to tudi delo ekipe, ampak vseeno.
Se vam zdi, da mladi dovolj poznajo in koristijo to, kar ponujate?
Vedno si želimo več. Vedno smo zadovoljni pa hkrati nismo in mislim, da je tako prav. Nisem pa več mnenja, da, če ima občina recimo 3000 mladih, govorim na pamet, da jih mora 2000 hoditi k nam. To je nerealno. Nikoli ne bodo vsi hodili v knjižnico, v kulturne hrame … Enih to pač ne zanima in to je čisto v redu. Si pa vedno želimo, da bi bilo mladih še več.
Ali ste to, kar ponuja MCZoS, vi kot učenec, dijak, … pogrešali?
Ja, zelo. Če bi bil v času mojega odraščanja v mojem kraju mladinski center, bi gotovo bil vključen vanj.
Kaj konkretno pa ste pogrešali?
Kulturo. V tistem obdobju mi je bila zelo blizu alternativna kultura, glasba in tudi druge umetniške prakse.
V MCZoS ste pripravljali projekt, ki je dobil veliko pozornosti na državni ravni, to je projekt Praštirc. Kako je danes z njim?
Ta projekt mi je zelo pri srcu, ampak se je nekako izpel. Mogoče se še zgodi kaj iz njega, mogoče pa ne. Opazil sem, da imajo projekti neko dobo, recimo dve, tri, štiri leta, v katerih se mora z njimi nekaj zgoditi, sicer se izpojejo.
Glavni ideji Praštirca sta bila učenje in igra. Uporabljali smo koncept eko gradnje, preživljanja časa na prostem, gradnje brez modernih orodij … Res zabavno. A dogodek smo oglaševali kot gradnjo prazgodovinske kmetije in vedno smo dobili vprašanje, kdaj bo gradnja končana. Kot družba smo zelo usmerjeni v rezultate, ampak tu je bil bistven sam proces gradnje. Nedokončano kmetijo so nekajkrat podrli, za zadnje rušenje pa je bil kriv zob časa. Material smo nato reciklirali na kresu v Kisovcu (smeh). Projekt smo želeli nekoč razširiti, da bi lahko ljudem predstavljali bogato dediščino poznoželezne dobe, a bi za to potrebovali veliko denarja.
Še en podoben projekt, ki se je izpel, pa je bil Menjalni krog. Ta je bil na neki točki zelo razširjen, menjali smo na štirih lokacijah v Zasavju, želeli smo dodati še en termin. Tu pa je bil problem, da smo idejno dobili veliko podpore, vsi so nam govorili, kako dobro je to, kar delamo, na menjavo pa so prišli le redki.
Česa pa si v prihodnosti želite za mladinski center?
Vračanja h koreninam. Včasih je biti mladinski delavec pomenilo, da si se ukvarjal z mladimi. Potem pa se nabere kup projektov, delavnic, dogodkov in za ukvarjanje z mladimi zmanjka časa. Zdaj hodimo na ulico, nagovarjamo mlade, imamo veliko aktivnosti, ki niso strukturirane. To ni novo, je pa nekaj, čemur v zadnjem času posvečamo več pozornosti. Omogoča nam navezovanje in ohranjanje stikov z mladimi in iz tega se rojevajo dolgoročna sodelovanja. In tega si v prihodnosti želimo še več.
Martina Drobne
Foto: Sauli Ketola
