V oktobrsko zasedbo Zasavskih pet smo povabili zanimive Zasavke in Zasavce, ki bodo odstrli nekaj svojih razmišljanj o različnih temah.
Naši novi peterici smo za prvi teden zastavili vprašanje, ki je povezano z žetvijo. Takšno in drugačno. Takole se glasi: »Oktober je tudi mesec, ko žanjemo, kar smo pomladi posejali. Kako ste povezani z zemljo (kmetije, njive, vrtovi, samo zemlja v ločkih za rože ali nič)? Kako znate ceniti tisto, kar sami pridelate in hrano na krožniku, ki jo dobite od kdovekod. Se kdaj v mislih zahvalite tistemu, ki jo je pridelal)? Lahko pa je žetev seveda tudi v prenesenem smislu. Verjamete, da v življenju žanjemo tisto, kar sejemo?«
Mateja Baš, diplomirana ekonomistka, triatlonka (2x Ironman-ka), tekačica, drugouvrščena na Puncah v jami
“Kar boš posjala, to boš žela”, mi je govorila mami od malih nog. V zgodnjih otroških letih sem vedno rada pomagala pri setvi in pletju, vendar mi je mami rekla, da naredim več škode po zemlji kot koristi. Res pa je, da sem ji pomoč ponudila vedno zaradi spoštovanja do dela in ne zato, ker bi mi bilo to delo ljubo ;).
Z leti na stvari gledaš drugače. Ustvariš si družino, dom, poleg doma vrt, ceniš pridelano sadje in zelenjavo doma, nekaj svojega … Ampak ni dovolj, da posadiš, treba je negovati, zalivati. Tu pa pridejo v ospredje prioritete, ker časa danes za vse preprosto ni.
Šport je zame življenje, zato ves svoj prosti čas namenim triatlonu, goram … Nasploh sem v pogonu ves čas, ko nisem v službi ;). S trdim delom in odrekanjem v vsakodnevnih treningih tako žanjem športne uspehe, doma pridelano zelenjavo in sadje pa dobim pri mami na vrtu ;).
Marko Bokal, inženir logistike, poveljnik GZ Zagorje ob Savi ter poveljnik zasavske gasilske regije
Letošnje leto je prostovoljne gasilce zasavske regije, kakor tudi vse nas zaznamoval korona virus. V začetku leta smo prostovoljni gasilci na svojih občnih zborih prostovoljnih društev, gasilskih zvez kakor tudi v regiji Zasavje, »posejali« optimistične načrte za letošnje leto. Postavili smo plane, se pričeli pripravljati na vaje, tekmovanja, predstavitve, izobraževanja ter tečaje, kakor vsako leto poprej.
V mesecu marcu je prišel nek nov virus v obliki, ki jo nobeden ni poznal. Ukrepi so se vrstili do te mere, da smo bili primorani odpovedati praktično vse aktivnosti na društvenem, zveznem, regijskem in celo tudi na državnem nivoju, ki smo si jih na začetku leta optimistično zadali. V vsej novodobni zgodovini smo zaradi preprečevanja prenosa virusa prvič »zaprli« tudi gasilske domove in prekinili vse aktivnosti v njih, razen nujnih del ter opravljanje javne gasilske službe. Vse z namenom preprečevanja prenosa virusa, da smo lahko nemoteno opravljali javno gasilsko službo v naši regiji.
V času epidemije smo gasilci opravljali najrazličnejša dela, ker smo se borili k izboljšanju pogojev v nastali situaciji v naši regiji in državi. V tem mesecu gasilci zasavske regije smelo korakamo v mesec, ki je za nas poseben mesec. Oktober, mesec varstva pred požari. Letošnja tema meseca požarne varnosti se glasi »Kdor za požarno varnost poskrbi, je v prostem času brez skrbi«. V tem mesecu prostovoljni gasilci še izdatno opozarjamo naše občane o pomenu preventive in opravljamo različna druga gasilska opravila s poudarkom na preventivi. Vendar bodo zaradi razmer vse aktivnosti prilagojene epidemiološki sliki in stanju v državi. Vse večje gasilske vaje ter nastope smo prilagodili nastali situaciji, saj se zavedamo, da ima požarna varnost in osveščanje prebivalcev v teh časih tudi zelo pomembno vlogo.
Klub vsemu smo s skupnimi močmi konec poletja ponovno »zasejali« optimistične plane za naprej, saj je prostovoljno gasilstvo v preteklosti preživelo že dve svetovni vojni in tudi ta virus bomo preživeli. Pravijo, da se dobro z dobrim vrača ali »kar seješ tudi žanješ« in to je tudi vodilo v našem prostovoljnem poslanstvu, ki ga v Sloveniji opravljamo že preko 150 let in nas žene naprej v prihodnost.
Primož Frajle, glasbenik, zgodovinar, oče čudovite hčerkice
Vrtičkarske žilice ravno nimam, seveda sem pa zmeraj zraven, da pri kakšni malenkosti pomagam. Svojčas je bilo to navadno pri “štihanju”. V obdobju “frez” pa sem izpadel še iz tega. Včasih sem pomagal staršem, sedaj pa svoji partnerki. Kljub temu pa zelo cenim, kar lahko dobimo na krožnik iz domače pridelave. Večkrat na mesec skušam nakupovati dobrine na lokalni tržnici v Hrastniku. V prenesenem pomenu pa lahko rečem, da sem zelo povezan z zasavsko zemljo, saj rod Frajletov živi tukaj zagotovo že vsaj od 17. stoletja.
Cveta Garantini, upokojenka, predsednica Društva za preprečevanje osteoporoze Zagorje
Jesen je čas žetve, ko pospravimo, kar smo sadili in gojili vse leto. Že stara ljudska modrost pravi, kar seješ, to žanješ. To pomeni, da se nam vrne vse, kar naredimo.
Čedalje bolj cenimo lokalno pridelano hrano, čim manj obremenjeno s pesticidi. Tako pridelana hrana vsebuje manj konzervansov kot hrana, ki prepotuje dolgo pot do našega krožnika. Zaradi primerne dozorelosti ima višjo biološko in hranilno vrednost. Je bolj sveža in polnejšega okusa. S kupovanjem hrane lokalnega porekla podpiramo lokalne pridelovalce ter utrjujemo lokalno samooskrbo.
Čeprav živim v bloku, tudi sama pridelam nekaj zelenjave v loncih, predvsem solato, dišavnice in bučke. Tudi majhna terasa ali balkon lahko postaneta vir zdrave hrane in prijeten vrtiček. Združim prijetno s koristnim in uživam v lastnemu pridelku.
Tončka Odlazek, upokojenka, prostovoljka na različnih področjih, še posebej v skupini za samopomoč bolnikom z rakom Trbovlje
Že kot otrok sem rada pomagala mami pri delu na gredah. V Žabji vasi smo imeli cimersko gredo ob hiši, kjer je bil običajno peteršilj, solata, korenček, meta, kamilice in še posladek: jagode. Večjo gredo pa smo imeli pod »Gujdo«, kjer smo imeli krompir, fižol, paradižnik in druge vrtnine.
Ko sva z možem dogradila vikend na Podmeji, sva začela tudi vrtnariti, ne na veliko, ampak le toliko, da je bilo za nas dovolj zelenjave in sadja. Zasadila sva tudi sadno drevje.
Navkljub moji bolezni sem izredno uživala ob vrtnarjenju, kajti vsaka nova rast mi je dajala energijo in veselje. Okrog hiše je bilo veliko cvetja v loncih, kar je veljalo za najino dobrodošlico.
Vedno sem cenila vsako pošteno delo in rezultate dela. Zato za vsako hrano, ki jo pridelajo na kmetijah, vem, da je vanjo vloženo veliko truda in energije. Celo vidi se, da je narejeno z rokami in srcem, zato jo tudi z zadovoljstvom kupim.
Mislim pa, da bi država morala imeti večji posluh za male kmete, ki delajo zase in za prodajo.
