V septembrsko zasedbo Zasavskih pet smo povabili zanimive Zasavke in Zasavce, ki bodo odstrli nekaj svojih razmišljanj o različnih temah.

Naši novi peterici smo za prvi teden zastavili vprašanje, ki je povezano z novimi začetki. Takole se glasi: »September je za veliko ljudi mesec novih začetkov. Še posebej to velja za učence in dijake. Kako je vam ostalo v spominu to obdobje vašega življenja? Kako se spominjate svojih učiteljic in učiteljev, tako šolskih kot tistih, življenjskih?«

Uroš Burgar, ravnatelj OŠ Ivana Kavčiča Izlake

Zelo dobro se spominjam svojega prvega vstopa v šolo. Starša sta mi kupila novo šolsko torbo nekaj dni pred pričetkom pouka. Ponosno sem v njo zložil šolske potrebščine. Spomnim se, da sem se prebudil zelo zgodaj in komaj pričakal jutro. Z mamo sva se napotila proti šoli. Vso pot me je držala za roko. Ostali so spomini poti, ki sva jo prehodila do šole.

Učilnica, v katero sem vstopil, je bila v mansardi gasilskega doma. Obiskoval sem namreč podružnično šolo. Pred vhodom nas je pričakala učiteljica in nas pospremila v razred. Spomini nanjo bodo vedno ostali. Zakaj? Starejša brata sta ob vstopu v prvi razred tekoče brala velike tiskane črke. Sam ob vstopu nisem znal brati, ker sta starša v tem času gradila hišo. Ko me je učiteljica vprašala ali znam brati, sem povedal resnico. Nisem se dobro počutil. Tega nikoli ne bom pozabil.

V srednji šoli je bilo drugače. Niso nas toliko zanimali profesorji, kot novi sošolci. Oddelek je bil zelo številčen, saj nas je bilo kar šestintrideset. V drugem letniku sem imel samo še enaindvajset sošolcev. Nekateri učitelji in profesorji so s svojimi izkušnjami zelo pozitivno delovali name in mi dajali vzgled. Menim, da sem se kasneje ravno zaradi njih odločil za poklic učitelja.

Kot učitelj in danes kot ravnatelj se vsakodnevno veselim dela z učenci, sodelavci in ostalimi deležniki vzgojno-izobraževalnega dela.


Tilen Gavranovič, študent Akademije za glasbo v Grazu in vodja skupine Funk fu

V osnovni in srednji šoli je bilo zame veliko bolj stresno, včasih pa tudi mučno, saj sem se moral učiti predmete, ki me niso zanimali. Zato so bile temu primerne tudi ocene. Na fakulteti, na Akademiji za glasbo v Grazu, kjer študiram, pa je seveda povsem drugače, saj so vsi predmeti povezani z glasbo. Fakulteta mi omogoča, da se razvijam na področju glasbe in inštrumenta, ki ga igram.

Ker se mislim v življenju ukvarjati predvsem z glasbo, sem tudi izbral takšno fakulteto, ki mi to omogoča. Je pa res, da je bilo moje življenje osnovnošolca in srednješolca veliko bolj brezskrbno, saj smo imeli po pouku veliko več prostega časa. Veliko smo se družili in zabavali s prijatelji.

V času študija mi poleg vseh študijskih obveznosti in koncertov zmanjkuje prostega časa. Razlika je tudi v odnosu med učencem in učiteljem kakor tudi med dijakom oziroma študentom in profesorjem. V osnovni in srednji šoli smo imeli neko distanco do učiteljev. Vedno sem imel občutek, ker sem bil bolj nemiren otrok, da so bile moje slabše ocene pogojene z mojim vedenjem. Čeprav se na fakulteti pričakuje profesionalen odnos do samega študija oziroma dela, je odnos s profesorjem bolj prijateljski, saj se z večino od njih tikamo, včasih tudi skupaj kaj popijemo, vendar pa kljub vsemu gojim spoštovanje do njih.


Maja Krajnik, podžupanja Občine Trbovlje

Prvi september. Mesec, ki ima v svojem začetku toliko novega. Novo šolsko leto, polno radovednosti in pričakovanj. Tako kot letos je bil tudi pred 50 leti prvi september torek. In takrat sem kot prvošolka šolski prag prestopila tudi sama. No, v spremstvu staršev, ki sta bila ponosna, da je njihova »ta mala« že za v šolo.

Tisto leto je bilo posebno zato, ker od takrat naprej otroci niso več hodili v šolo ob sobotah. Uvedli so namreč petdnevni šolski teden. Spomnim se tovarišice v prvem razredu, kako je bila lepa v modri šolski halji. Občudovala sem jo, kako je vsak dan v učilnico prinesla kupe knjig, ki smo jih potem skupaj prebirali. Največji dogodek za nas prvošolce pa je bil sprejem v pionirsko organizacijo. Biti pionir je pomenilo, da si že bolj odrasel in odgovoren. Že kot cicibani smo sanjali o pionirski uniformi (bela srajca ali bluza, modre hlače ali krilo, rdeča rutica, modra kapa s peterokrako zvezdo – titovko). Ob vstopu v Zvezo pionirjev smo dali svečano pionirsko zaobljubo in prejeli člansko izkaznico. Pa seveda tortico in gosti sok. To je bil poseben dan.

Prvi dan šole sem vsako leto pričakovala z vznemirjenjem, katerega razrednika bomo imeli, katerega profesorja za ta ali oni predmet, s kom bom sedela, z vznemirjenjem sem pripravljala torbo za novo šolsko leto, iskala knjige, jih prelistavala. Vonj po novih učbenikih in zvezkih je bil vedno nekaj posebnega. Spremljajo me spomini na šolo, na tiste posebej srčne učitelje in profesorje, ki so se nam zapisali s svojo predanostjo, ki so nam znali vzbuditi željo po znanju, nas na tej poti znanja usmerjati, pa tudi bodriti, da na njej ostanemo. Učitelji niso bili le učitelji šolske snovi, ampak tudi učitelji življenja.

Morda prav zaradi njih že skoraj vse življenje hodim v šolo. Učiteljski poklic, ki sem ga izbrala, je nekaj posebnega. Biti učitelj pomeni dragocenost in poslanstvo. Pomeni tisto bit, ki se je ne da in ne more naučiti – to je preprosto v tebi.


Božo Majcen, podžupan Občine Hrastnik

Na osnovnošolska leta imam zelo prijetne spomine. V šoli, kjer danes deluje hrastniška glasbena šola, sem obiskoval prve štiri razrede osnovne šole, od četrtega razreda pa sem obiskoval šolo na lokaciji današnje osnovne šole heroja Rajka. Čeprav je od mojega prihoda v prvi razred osnovne šole minilo že več kot pol stoletja, ne bom nikoli pozabil prve razredničarke, učiteljice Majde Velej, ki smo jo takrat klicali »tovarišica Majda«. Bil sem prijetno presenečen, ko sem jo po štiridesetih letih zopet srečal. Z ženo sva takrat kot člana folklorne skupine prvič nastopala v Domu starejših Hrastnik. Med čakanjem na nastop se mi je pogled ustavil na razstavljenih slikah, pod katerimi je bila podpisana M. Velej. Izvedel sem, da je avtorica teh slik stanovalka doma, moja tovarišica Majda. Ko sva se po 40. letih ponovno srečala, me je takoj prepoznala, v meni pa je s tem prebudila lep spomin na prvo šolsko leto. Po nastopu sva takrat tudi zaplesala in še sedaj jo večkrat srečam v domu.

V obdobju moje delovne aktivnosti sem se precej izobraževal. Redno šolanje sem najprej nadaljeval v šoli za prodajalce v Ljubljani, nekaj let kasneje pa nadaljeval šolanje na poslovodsko – komercialni šoli v Celju. Službeno kariero sem takrat začel v vrstah takratne stalne sestave Teritorialne obrambe, kasneje pa v Slovenski vojski. Ob delu sem nadaljeval s šolanjem na Fakulteti za upravo v Ljubljani, nekaj let kasneje pa sem na fakulteti v Kopru končal šolanje kot specialist managementa.

V času, ko sem bil zaposlen v Slovenski vojski, sem se udeležil številnih krajših in daljših šolanj za pridobitev vojaških specialnosti, višjega čina, šolanj za izpolnitev zahtev po tujem jeziku, ki so potekala tako doma kot v tujini. Spoznal sem, da se mora človek vse življenje učiti in izpopolnjevati. Vsa podana in pridobljena znanja so mi koristila v službi in mi služijo še danes, vse učiteljice in učitelje, ki so mi pomagali pri pridobitvi tega znanja, pa ohranjam v lepem spominu.


Mag. Špela Pavli Perko, direktorica Delavskega doma Trbovlje

Vedno sem rada hodila v šolo in komaj čakala prve septembrske dni. S spoštovanjem gledam na vse učitelje, katere sem imela, in ni jih bilo malo. Vse šolske učitelje imam v čudovitem spominu, no mogoče je bila kakšna izjema, vendar je potisnjena nekam zadaj v »male možgane«. Nekateri so mi dali pozitivno izkušnjo, popotnico, ki me spremlja in me bo vse življenje.

Tudi tisti učitelji, ki so vzbujali strahospoštovanje, so mi pustili pozitiven pečat. To seveda vidim šele sedaj, ko je minilo že precej let od šole. Skratka dober in slab vpliv učitelja je name deloval pozitivno, čeravno je do tega spoznanja trajala dolga pot. Življenjske učitelje pa srečujem vsak dan. Menim, da se lahko vsak dan kaj naučimo in to, če je seveda pozitivno, nosimo s seboj. Če je izkušnja negativna, pa pogledamo, kaj dobrega lahko iz nje dobimo. Verjamem, da se iz vsake, še tako kaotične zadeve, lahko izlušči dobro. Iskrenost je tista stvar, ki ti da možnost, da se od vsakogar kaj naučiš in čudovito je, ko te izkušnje preusmerjaš vase, v prakso in jih potem deliš.