So verne (na tak ali drugačen način)? Verjamejo v višjo silo? Se priporočajo za srečo in uspeh pred pomembnimi dogodki, imajo kak predmet, za katerega verjamejo, da jim prinaša uspeh? O veri in vraževerju smo tokrat klepetali z januarsko zasedbo Zasavskih pet.
Tadeja Brankovič, uspešna slovenska biatlonka
Sem verna in verjamem v »višjo silo, v nekoga tam zgoraj«. Verjamem, da v življenju ni naključij in so samo rešitve na-ključ. Vse, kar prihaja v moje življenje, je zame najboljše. Ni to vedno samo smeh, veselje, radost, uživanje, ljubezen, ampak v življenje pride tudi žalost, tesnoba, razočaranje, jok, … A vse te preizkušnje me delajo močnejšo, zrelejšo in najboljšo različico sebe.
Včasih težko razumem, zakaj se mi nekaj zgodi, zakaj se mi to dogaja, a čas vedno pokaže, zakaj.
Vera v to, da se mi dogajajo najboljše stvari zame, me polnijo in delajo mirnejšo. In ravno s tem mirom v sebi lahko rastem.
Na tekmovanjih sem imela določen ritual, kako sem se pripravljala na tekmo, kako sem se pripravljala pred streljanjem. To so bile geste, to je bilo vse natrenirano, naučeno. Vsako minuto do starta sem imela splanirano. A vedno sem potovala s predmetom, ki me je spominjal na dom.
»Vse enkrat mine, vse je ok,« pa je stavek, ko me v največji turbulenci pomiri.
Verjamem tudi, da imam angele, ki me čuvajo … iz dneva v dan se bolj zavedam, da preveč stvari jemljem samoumevne, pa niso. Hvaležnost me bogati in plemeniti.
Nina Jelen, učiteljica z veliko začetnico
Nisem preveč vraževerna. Razen, ko mi črna mačka prečka pot. Pa, ko na poti k zobozdravniku ugotovim, da nimam obutih štumfov za srečo. Pa, ko se peljem proti Ljubljani, vedno, vedno pohupam v tunelu. Ker mi je nekdo nekoč rekel, da to prinaša srečo. Na srečo mi zaenkrat še ni prineslo policistov.
Kadar sem imela izpit, sem za srečo na faks vedno s seboj nosila neko malo plišasto neopredeljivo žival, ki mi jo je podarila mami. Vendar mi jo je najboljša prijateljica potem prepovedala, češ, da ona vedno pade izpit, kadar privlečem s seboj to reč. Seveda sem potem naredila, kar bi naredil vsak dober prijatelj – to srečno nesrečno živalco sem potisnila malo bolj globoko v svojo torbo.
Sicer pa verjamem v prijaznost in v to, da si dober. Do drugih in do sebe. Včasih bi rekla, da verjamem, da se dobro z dobrim poplača, pa vsi vemo, da pač ni vedno tako. Pa vseeno. Verjamem v to, da lahko vsak od nas malo polepša svet, če le hoče.
Mojca Koligar, balkanska in državna prvakinja v gorskem teku
Vzgojena sem v katoliški veri in živim večino krščanskih vrednot. Nisem pa vernica in ne hodim v cerkev.
Verjamem, da se dobro povrne z dobrim in da je vsak svoje sreče kovač. Potrebna je volja, da najdeš svojo pot, ki te osrečuje, in pogum, da na njej vztrajaš. Odgovornost za uspeh, zdravje in srečo v življenju pripisujem vsakemu posamezniku in ne višjim silam.
Nimam posebnih predmetov, za katere bi verjela, da mi prinašajo uspeh. V ta namen raje oblečem oblačila, v katerih se dobro počutim, imam ob sebi ljudi, ki pozitivno vplivajo na moje delo in nastop ter zaužijem hrano in pijačo, ki mi da potrebno pozitivno energijo, da sem lahko uspešna.
Fanči Moljk, ambasadorka Zasavja, prababica na skiroju
Vprašanja o veri so intimne narave in o njih ne bi preveč razpravljala. Je pa znano mnenje: vsak je po svoje veren, če to prizna ali ne. In potem bi spet lahko razglabljali, v koga ali kaj verujemo …
Na splošno nisem vraževerna, se pa počutim nelagodno, če mi pot prekriža črn maček. Tudi pred pomembnimi dogodki se ne priporočam za srečo. Se pa zanjo zahvaljujem, kadar bi bilo lahko kaj narobe, pa se vse lepo izteče. Gotovo imam angela varuha, si rečem. Ali pa celo več.
Darja Reichman, slovenska gledališka, televizijska in filmska igralka
Zanimivo vprašanje o veri, ravno v obdobju, ko smo začeli v Prešernovem gledališču v Kranju s študijem Škofjeloškega pasijona v režiji Jerneja Lorencija. Moja vera je predvsem moja osebna zadeva, ki se me dotika zelo globoko! Veliko imam najrazličnejših ritualov, ki me spremljajo vsakodnevno na vsakem koraku! Verjamem v te moje male, čisto moje skrivnosti, s katerimi se povezujem z nečim višjim, neopredeljenim, ampak še kako živim! Torej v višjo silo vsekakor verjamem. Večkrat si nadenem tudi verižico z obeskom, ki mi ga je nekoč podaril nek izdelovalec nakita in umetnik iz Grožnjana, ki ga sploh nisem poznala! Zanimivo srce, ki ga je naredil samo zame! Čeprav je neumno in se temu sama sebi smejim, verjamem, da mi prinaša srečo! 🙂
