Čudni časi, kajne? Koronavirus nam je spremenil življenje. Kar naenkrat imamo odrezane ude, glava ne dela tako kot ponavadi, razmišljamo o stvareh, o katerih smo mislili, da nam ne bo treba nikoli. Bojimo se, kaj prihaja, koliko časa bomo (vse bolj) izolirani. Zato je prav, da prilagodimo življenje in iz trenutne situacije izvlečemo čim več. Zase in za vse okrog nas.
Življenje v karanteni ni niti najmanj enostavno. Nismo navajeni dni brez prave energije, praznega časa, (pre)več bližnjih. Ja, skoraj preveč. Kar naenkrat so nekateri spoznali, da je njihova žena ali pa mož čisto prijeten partner. Jasno, da sem tole vzel iz enega vica, ki kroži okrog in je povezan s koronavirusom.
Upam, da je večina spoznala, da okužba z najnovejšim virusom ni več hec. Čeprav so še vedno tudi takšni, ki podcenjujejo posledice. Marsikdo se tolaži, da nas še koronavirus ne mara. Zasavju uradno okuženih res še ni. Seveda pa to ne pomeni, da okuženih resnično tudi v Zasavju ni. In, da nam ni treba paziti na stike. Previdnost in odgovornost do drugih, slučajnih ljudi, ki jih srečujemo npr. v trgovini, na bencinski črpalki ali v lekarni, do domačih, še posebej rizičnih skupin, nam narekuje, da se držimo navodil, kako ravnati. Zaščitimo sebe. S tem bomo zaščitili bližnje, otroke in starejše in vse, s katerimi slučajno pridemo v stik. Naj bodo naše poti pametno izbrane, če se le da, se izogibajmo tesnejšim stikom.
Doma bomo lahko našli nešteto izzivov. No ja, pospravimo lahko stanovanje, lotimo se lahko pomladanskega čiščenja kleti. Celo po vrtu že lahko razkopavamo v teh sončnih dneh. Kakšen sprehod v bližnji okolici, tudi na kakšen bližnji hribček, ne bo škodil. Le namesto običajnega stiska rok ob snidenju z znanci lahko na daleč zakličemo Srečno! in ob srečanju poskrbimo za malo daljšo razdaljo.
Znotraj štirih sten pa tudi ni da ni, kaj lahko počnemo. Otroci bodo veseli, če si bomo vzeli čas zanje. Različne igrice, knjige, skupno gledanje kakšnega filma ali risanke, skupno predelovanje šolskih vsebin, igranje starih iger iz otroštva staršev, starih staršev ali še starejših bo lahko za otroke neverjetno odkritje. Končno se lahko lotimo urejanja družinskih albumov. Na računalniku se lahko lotimo čiščenja vsebin, ki nas že dolgo težijo. Ali pa se javimo prijateljem in sorodnikom, ki smo jih v obilici dela v preteklih mesecih kar malo zanemarili. Celo kakšnemu znancu ali bivšemu sošolcu lahko preko socialnih omrežij pomahamo v pozdrav. Nič ne bo jezen, brez skrbi. Morda pa privlečemo na plano kakšen recept, ki smo ga že dolgo imeli v mislih, da bi ga spravili v življenje, pa za daljšo kuho ni bilo časa. Sedaj je. In vaši sostanovalci znajo biti s tem zeloooo zadovoljni.
Pa še nekaj ne pozabimo. Spomnimo se tistih, ki so v teh časih obstali v stanovanjih sami. Takšnih ljudi, ki nimajo obiskov. In na obiske ne morejo. Njihovi večeri znajo biti zelo samotni, težki, polni strahov. Pokličite jih in jim namenite vzpodbudno besedo, povejte kakšen vic, če jih imate za ušesi, pogovorite se z njimi in jim obljubite, da jih boste kmalu spet poklicali. Vprašajte, če rabijo kakšno drobno pomoč in jim skušajte pomagati. Morda bo dovolj že nasvet, kam naj se obrnejo in kako naj rešijo svojo malo težavo. Nam se morda to, da človek nima več kot 3 kose kvasa v stanovanju, zdi brez veze, nekdo pa lahko ob zavedanju, da je tako, doživlja prave travme.
Bodite prijazni. Do sebe in do drugih.
Marko Planinc
Foto: arhiv Savus
