Spet je čas za pesniški večer. Nekaj verzov nam je poslal zagorski pesnik Vlado Garantini, ki je v spremnem besedilu zapisal: »Spoštovani Savus, pošiljam vam nekoliko ironičen in hkrati nostalgičen pogled na naše kmečko podeželje. Sam izhajam iz kmečkega sveta, ki mi je dalo osnove za nadaljnje izobraževanje in življenje. Ta sicer trdi, trpki in trdoživi, garaški svet, se z leti počasi spreminja v nedosegljivi, lepi, nikoli vrnljivi, romantični svet. Danes je to pridobitniški svet, prirejen tržni logiki, močno spremenjen, veliko bolj samoten. Življenje na njem postaja zelo drago. Pa srečno, spoštovani Savus!«
Vaška idila
Zarasle so se stezice,
asfalt je prekril peščene poti,
z jeklenim konjičkom gosposko
prijezdiš do naše vasi.
Hiše bahave, mestne gospe,
po kruhu domačem
nič več ne diše,
jekleni konjički krog njih se pode.
Njive zelene, leto in dan,
so pašnik živine,
tam regrat cveti,
pšeničica zlata pa nikjer ne zori.
Cel dan na šihtu,
ob mraku doma,
to zemljici rodni
se strašno pozna.
Kmetičev mladih
vse manj ima vas.
Ali državica naša
to stanje pozna?
Le gasilci so še
kot bili so nekoč,
ob ujmi vsaki
so nam v pomoč.
Vlado Garantini
Foto: arhiv Savus
