/1930-2022/

V sredo, 6. aprila, se je v 93. letu starosti od sveta poslovil Franci Lakovič, znan slovenski pesnik. Zadnji dve leti je preživel v domu starostnikov Poldeta Eberla na Izlakah. Objavljamo prispevek njegovega pesniškega tovariša Vlada Garantinija.

Midva sva prijateljevala in sodelovala skoraj 60 let.

Franci je pesnil do pozne starosti. Pesmi je objavljal v vseh pomembnih slovenskih revijah doma in v zamejstvu: Borcu, Galebu, Pionirju, Pionirskem listu, Cicibanu, Kurirčku, Kekcu, na Radiu Ljubljana, RTV Ljubljana in še mnogih drugih, tudi lokalnih. Njegove pesmi so objavljali v šolskih berilih. Mnoge njegove pesmi so bile uglasbene. Na številnih prireditvah in proslavah smo poslušali njegove verze.

Izdal je več pesniških zbirk za odrasle (Razvejano deblo/ urednik in soavtor, Rdeči oblaki, Temna svetloba, Zarjavele medalje) ter za otroke in mladino (Sončne statve/urednik in soavtor/, Nenavadna trgovina, Pesmi na potepu.

Za svoje ustvarjanje je prejel več republiških in tudi zvezno nagrado. O njem so pisali zelo pohvalne kritike.

Franci je bil zelo živahen in prijeten sogovornik in odličen učitelj. Znal je pričarati duhovito občutje. Šolarji so ga hitro sprejeli za svojega, ko je nastopal po šolah za bralno značko.

Franci Lakovič je izhajal iz zavedne družine, ki je pred fašist prebegnila s Primorske v Ljubljano. Med NOB je sodelovala s partizani. Brat Vladimir, znan akademski slikar, je bil interniran v uničevano nemško taborišče, Franci je bil med vojno mlad kurirček, po vojni tudi brigadir (Brčko- Banovići).

Najprej je končal učiteljišče v Ljubljani, kasneje pa ob delu še pedagoško akademijo v Ljubljani. V Zasavju se je nazadnje ustalil v Zagorju, zgradil hišo, ustvaril dom in družino. Dolga desetletja je zagnano poučeval na OŠ Ivana Skvarča, vodil pevske zbore, igral violino v zagorskem orkestru, nastopal na številni prireditvah in literarnih večerih.

Franci je bil zaveden in ponosen Slovenec, s tenkočutnim posluhom in ljubeznijo do slovenščine. Cankar je zapisal: «Dal sem ti, o slovenski narod, kar sem imel!« Mislim, da je Franci izpolnil to zahtevo do popolnosti.

Žal se ne bova več srečala v živo, a srečavala se bova v njegovih pesmih. In tudi vsi, ki ljubijo slovensko besedo, prav tako.

Franci Lakovič

Vezi

Ena sveča, ena misel,

na očeta tih spomin,

tisoč sveč je tisoč misli,

vnuk jih prede, sestra, sin …

 

Bele sveče dogorijo,

plamen čustev še je v nas,

misli v grobu se mudijo,

kjer se s časom veže čas …

Vlado Garantini

Foto: arhiv Savus