V hribovje z dvema vrhovoma, ki mu domačini rečejo Ruglovje ali Rugovje, na zemljevidu pa je označeno kot Roglja, so se Podkrajci v nedeljo popoldne podali s posebnim namenom. Gospodinje so napekle domačih dobrot, možje so poskrbeli za pijačo. Prišel je tudi župnik Miro Bergelj. Razlog, da so se zbrali, pa je bil Marijin kipec, ki ga je tjakaj prinesel Amadeus Lešnik iz Maribora.
Začelo se je nekaj tednov nazaj. Amadeus Lešnik, ki ima v Podkraju sorodnike, rad prihaja v Podkraj. Ob vsakem obisku se odpravi tudi na Ruglovje, da se razgiba in nadiha svežega zraka. »No, en dan pa,« je povedal Tone Kreže, njegov sorodnik iz Podkraja, »se Amadeus vrne iz Ruglovja ves v solzah. Vsi smo ga čudno gledali, on pa je bil čisto iz sebe in ves prevzet. Nato je le povedal, da je doživel močno osebno izkušnjo in pred očmi zagledal oltar v skalovju. Ob tem je nekajkrat nejeverno zavzdihnil, kako le se je to zgodilo njemu, ko pa še veren ni.«
Globoko pretresen Amadeus Lešnik je preprosto vedel, da mora na območju, kjer je v duhu zagledal oltar, postaviti kip Kristusove matere Marije. S tem v mislih se je odpravil v Slomškovo trgovino, da bi nabavil kipec. A vsak se mu je zdel premajhen ali premalo veličasten za obeležje, ki ga je želel postaviti v Podkraju. »Božja previdnost« je njegovi neodločnosti hitro naredila konec. Na pot mu je postavila strastnega zbiratelja Marijinih kipcev, ki se za nobeno ceno ne bi ločil od nobenega iz svoje zbirke. Ko pa je slišal za Amadeusovo izkušnjo in močan klic, naj v Ruglovju postavi Marijin kip, se je zgodba dotaknila tudi njega in ni okleval. Podaril mu je kip iz svoje pestre zbirateljske kolekcije. Čeprav kipec ni višji od 30 centimetrov, ga je Amadeus Lešnik sprejel, saj je vse skupaj doživljal kot čudež, in pohitel z njim nazaj v Podkraj. Tam ga je odnesel v Ruglovje in ga postavil na betonski podest. Čez nekaj dni je do kipca povedel skupino prijateljev. Zgodbo pa je zaupal tudi radeškemu župniku, ki se je strinjal, da kip blagoslovi. Nedeljski blagoslov je bil tako doživetje tudi za krajane, ki so se dogodka udeležili.
Zdaj v njihovem Ruglovju stoji Marijin kip v spomin in opomin, da sta vera in upanje prisotna povsod, in človeka lahko nagovorita tudi v najbolj odročnem kraju ter mu ponudita uteho in moč za soočanje z življenjskimi izzivi. Ali je to tudi začetek romarske poti v Rugovlje oziroma Rogljo, kot pravi zemljevid, pa naj pokaže čas.
TPK
Članek je bil objavljen v septembrski številki Zasavskega tednika.
