»Spoštovani Savus, kakšen je res ta človeški rod! Ena nevarnost se za silo umiri, že udari druga nesreča po nas. Stisne zahod rit iz ene vojne, že vzhod  servira drugo. Kako je mogoče, da si lahko ena oseba prigrabi tolikšno moč, da ustrahuje na milijone ljudi. Oblastni ljudje ne bi smeli prihajati na oblast, ker jo po pravilu povsod zlorabijo. Take priložnost se pojavljajo kar naprej in povsod po svetu. Izbirajmo premišljeno, ker je potem prepozno. Vse muke, revščino, strahote pa prenašajo nedolžni ljudje, otroci, starci, bolni, begunci. Tako res ne veš ali bi jokal ali preklinjal. Pa srečno!« pravi naš pesnik Vlado Garantini v spremni besedi ob svoji pesmi Umiranje na obroke, ki jo objavljamo v nocojšnjem literarnem nokturnu.

Umiranje na  obroke

»Če nimate kruha,

pa jejte potico!«

je zabrusila ljudstvu,

ko so prosili kraljico.

 

Tudi brez mesa

se da živet,

dokler je

fižol na svet.

 

Hrana draga, pijača tudi,

plin, bencin,

voda teče v naravi,

dragi moj, pa vodo pij.

 

Stanovanje drago,

se ogrevanje draži,

oh, pomlad bo kmalu,

poleti pa pod hrastom spiš.

 

Se oblaki razkadijo,

sonček te pogreje,

lunica odene,

zrak je pa zastonj.

 

Elektrike ne potrebuješ,

interneta tudi ne,

radio je ptičje petje,

za okras pomladno cvetje.

 

Ježek, mojster satire, smeha,

daje takle ti nasvet:

»Mal se smeješ, pa se ogreješ,

pa je lušten spet živet …«

 

Kamen deneš pod glavo,

kakor angelček zaspiš,

živiš kot ptičica na veji,

svet se pa naprej vrti …

 

Vojne skuhajo barabe,

reke beguncev se valijo iz države.

Kje si Bog nebeški?

Si še živ?

Vlado Garantini

Foto: Bogdan Barovič / Podobe življenja