Sebastjan Knez
S praznimi očmi
Čutim te, kot črna megla se zopet plaziš za menoj,
hladna, brez utripa, spet bom sam s teboj …
Se utapljal bom v tèmi, v tišini, brez glasu,
s praznimi očmi te gledal, golo, brez sramu …
V duši te bom čutil, kako boš trgala meso,
in ljubil se s teboj, ko se gostila boš s krvjo …
Ko gostija tvoja bo končana in vsa moč me zapusti,
ko ležal bom v krvi, z zaprtimi očmi,
slišal bom šepet v temi, kako mi govori- le zaspi, zaspi …
Foto: Joža Flisek / Preblizu / Razstava Fotke povezujejo
Sebastjan Knez je Trboveljčan, letnik 1976. Sebastjan piše, vendar ne objavlja veliko. Kar je seveda škoda. Večino pesmi ne naslovi, všeč so mu verzi, zapisani na papirju, ki je nekje. In, ki oživijo (verzi), ko jih vzame v roke. Takrat, ko pridejo mimo, so najboljši. Seveda si tudi Sebastjan želi izdati pesniško zbirko.
Pesem objavljamo premierno.
