Začetek leta je tudi začetek nečesa novega. Morda se sprašujemo, kaj nam bo prineslo novo leto, s februarjem, ki bo imel en dan več in kar pet sobot, s prazniki, ki večinoma padejo na soboto in nedeljo … Kaj nas čaka v življenju, družini, v službi, šoli, v tistih društvih in skupinah, kjer smo aktivni …
Vsak dela načrte zase. Tisti, ki smo jim zaupali vodenje skupnosti, pa morajo razmišljati širše, povezovalno, bolj dolgoročno. Malo je takšnih, ki imajo sposobnost razmišljati tvorno in na dolgi rok. Večinoma štejejo svoj vek od volitev do volitev, po mandatih. Malo je takšnih, ki jih zanima, kaj bo z občino, državo, podjetjem, zavodom čez leta, ko njih ne bo več tam. Malo je ljudi, ki jim lahko rečemo vizionarji.
Ni greh, da greš na volitve, ni greh, da tam zmagaš. Ni greh, da prevzameš vodenje. Greh je, če nisi sposoben voditi, če vodiš ljudi za nos, če iščeš v svojem položaju le korist zase in za tiste okrog sebe, ne pa za celotno skupnost, ki ti je zaupala vodenje. Vodilni ljudje ne znajo biti več ponižni. Ne zavedajo se, da so brez raje goli in bosi. Slejkoprej. Opijanijo jih tisti, ki se slinijo okrog njih, opijani jih položaj, možnost ukazovanja. In, ko se zbudijo iz pijanosti, je streznitev ponavadi boleča. Raja jih slejkoprej spregleda. V manjših sredinah zelo hitro, v večjih malo kasneje. Ampak enkrat pride konec in ta je ponavadi boleč.
Ljudje si želimo mirnega življenja. Blagostanja. Bogastva, če hočete. Ne pa stalnega kreganja petelinov na gnoju, politikanstva, države le za procent premožnih, ostalih pa komaj živečih. Ljudje si želimo življenja. Ne životarjenja. Minimalne plače so se dvignile. Kaj to pomeni nekomu, ki bo dobil več plače, ampak tudi večje položnice zaradi dražjih storitev, bo zaradi višje plače izgubil socialne bonitete in pristal še v večji revščini, kot je bil?
Zato si želimo stabilnosti, ne želimo si volitev vsakih nekaj mesecev. Želimo si ljudi, ki znajo reševati težave, skrbeti, da ne nastajajo novi problemi, gledati v prihodnost in razmišljati, kaj bo dobro za vse, ki so jim zaupali vodenje.
Marko Planinc
Foto: arhiv Savus
