torek, 18 februarja, 2025

Iz te kategorije

Prigode navihane gospodinje 15

Gasilec Samo

Po res dolgem času, sem končno spoznala moškega, ki je ustrezal mojim kriterijem. Ravno, ko sem že obupala nad spletnim spoznavanjem, me je na portalu presenetilo sporočilo moškega. Izmenjala sva si telefonski številki. Dnevi, ki so sledili, so mi polepšali delček življenja. Vsak dan sem nestrpno čakala njegov klic. Klical me je ob večernih urah, saj sva imela takrat oba največ časa. Toliko vsega sva si imela za povedati, poslušala bi ga lahko celo večnost.

Njegov žameten glas je bil nekaj posebnega. Izžareval je moč. Kljub temu, da se še nisva videla v živo, sem nekako v sebi čutila, da sem našla tisto kar sem iskala. Boga sem molila, da bi si bila všeč tudi vizualno. Prišel je dan D. Oh, kako strah me je bilo, da si ne bova všeč. Še dobro, da sem sedela v svojem avtu, kajti noge so se mi tresle kot šiba na vodi. Po neskončno dolgih telefonskih pogovorih sem ga končno zagledala …

Iz njegovega obraza sem razbrala, da je tudi on v pričakovanju. Izstopila sem iz avta in se mu klecajoče približala. Verjetno je to opazil, saj mi je prišel na pol poti. Samozavestno mi je stisnil roko. Ime mu je bilo Darko. Bil je gasilec srednjih let, povprečnega videza in z velikim trebuhom. Usposobljen je bil tudi za reševalca. S strani države je bil odlikovan za hrabrost. Živi v manjšem mestu, kjer se skoraj vsi poznajo med seboj. Ljudje ga imajo radi ter ga spoštujejo, kar sem tudi sama kmalu opazila.

Zaradi narave njegovega poklica je izžareval pravo možatost. Vendar do mene je bil vedno nežen. Bil je moj mucek. Vsak petek sem spakirala stvari in se skupaj s svojo hčerko ter psom odpeljala k njemu. Imel je hišo, v kateri je živel skupaj s sinom in njegovim dekletom. Poletne mesece smo preživeli ob druženju na terasi. Vsak večer je Darko pekel na žaru. Imeli smo se čudovito, še posebej, kadar so prišli gostje. Ljubezen mi ni izkazoval samo z besedami. Pripravljal mi je razna presenečenja. Tako se je še bolj dotaknil mojega srca.

Nekega vročega, poletnega večera me je povabil na sprehod do šole, katero sem kot dijakinja obiskovala pred več kot tridesetimi leti. Pred šolo me je vzhičeno objel in poljubil. V soju luči so mu od zadovoljstva žarele oči, saj je vedel, da me je neskončno osrečil. S povabilom na večerjo pa je svoje dejanje še nadgradil. Tisti večer sem se mu v postelji še bolj predala. Najino intimno življenje sicer ni bilo takšno, kot sem ga do tedaj poznala, vendar kljub temu lepo. Seks z njim je bil lep, čuten in vedno sem se mu lahko popolnoma predala. Do samega vrhunca me je večkrat pripeljal že v predigri. Tudi s svojimi mojstrskimi poljubi me je znal zagreti. Včasih nama je med seksom ponagajal njegov trebušček, vendar to ni omembe vredno. Ne glede na vse, mi je vedno pričaral svet blaženosti. V postelji sva se pogovarjala o skupni prihodnosti. Vedno mi je govoril tako dolgo, dokler se nisem v njegovem objemu zazibala v miren spanec. Bila sem središče njegovega življenja. Ampak …

Jaz sem seveda ustvarjena za kreiranje dram. Postala sem prava sitnoba. Naenkrat me je pričelo v najinem razmerju motiti kup stvari. Jasno sem mu dala vedeti, da me moti njegov trebuh. Karkoli je skuhal, vedno sem imela pripombe. Jezna sem bila, ker je bil velikokrat dežuren. S tem sem bila prikrajšana za izlete. Zadovoljna nisem bila niti z barvo njegove spalnice. Zdela se mi je namreč pretemna. Njegovo smrčanje mi je kar naenkrat kratilo spanec. Zmotilo me je celo to, da je zaspal, medtem ko sva skupaj gledala film. O groza. Zgrožena sem sama nad seboj. In še bi lahko naštevala …

Bližalo se je konec poletja. Tisti vikend sva v hiši preživela sama. Bila sva celo brez mojega psa, ki je bil podaljšek mene. Ne spominjam se več, kaj točno je botrovalo mojim kapricam. Ves čas sem trmarila in se pritoževala, kako dolgočasen je. Tisti vikend je bil poseben, saj je moral naslednji teden službeno oditi na usposabljanje za reševanje na hrvaško primorje. Ko sem se zjutraj prebudila, sem v naglici spakirala in pričela stvari nositi v avto. To je bilo neobičajno, saj se dotlej pred večerom nikoli nisem odpravila domov. Ob ropotanju se je Darko prebudil in me začudeno opazoval. Brez pojasnila sem mu dejala, da se opravljam domov. Rekel mi je, naj mu dam še vsaj en poljub, saj se dolgo ne bova videla. Ta stavek mi še po toliko letih zveni v ušesih.

Odvihrala sem proti svojemu avtu. Tudi njegovemu psu ni bilo prav nič jasno. Strmel je vame s svojimi žalostnimi očmi. Oba s kužkom sva slutila, da je to slovo. Pobožala sem ga in oddrvela na dolgo pot. Zvečer me je poklical Darko, da bi se vsaj po telefonu poslovila, saj se vendar nekaj časa ne bova videla. Ampak jaz nisem imela časa zanj. Hitro sem ga odslovila. Naslednje dni sem ga pričela pogrešati. Sicer mi je vsak dan pošiljal sporočila, iz katerih sem razbrala razočaranje. Kadar moški ne more osrečiti svoje ženske, zanj ni večjega poraza.

Sedela sem za mizo, ko sem dobila njegovo sporočilo. Pisalo je: »Premišljujem, v glavi cele dneve premlevam, če sva midva sploh še za skupaj … Zato mislim, da bi bilo za oba bolje, da se prenehava videvati. S teboj mi je bilo prelepo in tudi pozabil te ne bom kar tako …’« Šok! Žlica mi je padla iz rok. V glavi se mi je zavrtelo, pričelo mi je razbijati srce. Kako me je lahko zapustil, saj me vendar ljubi. Kako si me drzne zapustiti, saj vendar jaz, Sanja, zapuščam moške.

Darko je za vedno odnesel s seboj košček mojega srca. Vem, da sem si sama kriva. Morda mi je bilo z njim prelepo in sem se tega ustrašila. Ha, le kdo bi vedel. Nekako sem pozdravila svoje rane in se naučila živeti z brazgotinami. Življenje čaka name.

Sanja Svetlina

Fotografije so simbolične

Isti avtor