Z iskanjem partnerjev sem postala tako obsedena, da sem se na spletu prijavila na vse možne portale, namenjene zmenkom. Pridobila sem ogromno izkušenj in ob tem postala prava mojstrica, saj bi lahko odprla svojo agencijo. Na netu je bilo ogromno čudaških, neresnih moških, kateri so iskali samo avanture. Pravzaprav sem bila sama kot takšna magnet za luzerje, zato se mi tisti bolj resni niti približali niso. Svoj dragoceni čas sem zato trošila za razne čudake, potrebne zdravljenja moškega ega.

Hkrati sem jim bila psihoterapevtka, prijateljica za preganjanje osamljenosti in pa konec koncev tudi mati. Vlogo matere sem igrala nedoraslim moškim, kateri žal nikoli ne bodo dozoreli. Vsakemu potencialnemu moškemu, ki bi v prihodnosti lahko bil moj partner, sem kaj hitro izdala svojo številko. Moj glas je določene moške tako razvnemal, da sem se počutila kot bi imela odprto “vročo linijo”.

Tisti bolj pogumni so mi priznali, da imajo ob poslušanju mojega glasu erekcijo. Našel se je tudi kakšen, ki se je med pogovorom samozadovoljeval. Ob tem sem bila začudena, saj sem se pogovarjala o povsem običajnih rečeh, niti ene erotične besede nisem spregovorila. Šele nekaj let kasneje sem se spametovala in si rekla STOP!!!

Že ob njihovem opisu profila sem naredila selekcijo. V spletnem spoznavanju sem postala prava mojstrica, saj sem moške razkrinkala že po prvem napisanem stavku. No, nekateri pa niso bili sposobni napisati niti stavka, kar se mi zdi zelo žalostno.

Neumnica, kakršna sem bila v tistem obdobju, sem na portalu spoznala moškega vdovca srednjih let. Po lastnem opisu je bil uspešen poslovnež, ki dela tudi za tujino in uspešen športnik v karateju, kjer je trener otrokom. Že po prvem telefonskem razgovoru sva se dogovorila za zmenek. Kljub pomislekom sem se vseeno odpravila v Ljubljano na najino srečanje. Notranji glas mi je skušal dopovedati naj ne grem, vendar sem ga preslišala.

V Ljubljani me je na parkirišču pričakal z najnovejšim modelom Mercedesa. V trenutku sem pomislila, wau, ta pa ima veliko pod palcem. Prisedla sem k njemu in pred avtom se je pojavil ubog brezdomec, kateri ga je prosil za drobiž. Moj “princ” ga je osorno zavrnil in v trenutku mi je bilo žal, da sem prišla na zmenek. Brezdomca mi je bilo namreč pošteno žal.

Povabil me je na večerjo v prestižno restavracijo in kljub temu, da me je minil vsakršen apetit, sem sprejela povabilo. Nisva se še dolgo vozila, ko je prejel neslišen telefonski klic. Klicala naj bi ga hči, ki potrebuje avto za na morje. V zameno bo on vzel njenega BMW-ja. V resnici dvomim, da je sploh bil kdo na drugi strani žice.

Pod pretvezo me je zapeljal na bencinsko črpalko, ter mi dejal naj izstopim in ga tam počakam, saj se kmalu vrne pome. Vsa zmedena in začudena sem izstopila in se postavila v osamljen kotiček, kjer sem ubogljivo čakala na njegov klic. Minute so se vlekle v neskončnost, od njega pa ni bilo ne duha, ne sluha. Po pol ure sem se ga odločila poklicati. V trenutku se mi je oglasil, ter mi zatrdil, da takoj pride pome.

Od njega še kar ni bilo ne duha ne sluha, sem pa v ozadju slišala neznane glasove. Končno sem spoznala, da iz te moke ne bo kruha. Zajela me je panika, saj sploh nisem vedela, kje točno sem, niti se nisem spoznala na to ogromno mesto.

Kot raztresena kura sem se odpravila poiskati železniško postajo. Skrbelo me je tudi, če bo ob tej pozni uri sploh še kakšen vlak peljal v mojo smer. Polna adrenalina sem hitela proti železniški postaji in sproti ves čas ustavljala ljudi, katere sem spraševala za pravo pot. Ujela sem zadnje minute in se z vlakom srečno odpeljala domov.

Počutila sem se izigrano in prevarano. Kljub vsemu sem bila srečna, saj bi se vse skupaj lahko končalo mnogo slabše. Še dobro, da na vlaku ni bilo veliko potnikov, saj sem s svojim smehom sproščala svojo živčnost. Ko sedaj pomislim nazaj na to dogodivščino, se mi vse skupaj zdi smešno in skoraj neresnično.

Joj, kaj vse nosi ta zemlja …

Sanja Svetlina

Fotografija je simbolična.

 

Prigode navihane gospodinje izhajajo vsako nedeljo. Berete jih lahko na povezavi.