Nova knjiga o Trbovljah in življenju v preteklem stoletju, ki ga v svojih zgodbah opisuje Andrej Plevčak, je očitno premamila dovolj poslušalcev, da so povsem napolnili knjižnico Toneta Seliškarja v Trbovljah. Zbrane je pozdravila podžupanja Občine Trbovlje Maja Krajnik, o knjigi je nekaj besed spregovoril tudi urednik izdaje in direktor Zavoda Savus, kjer je knjiga izšla, Marko Planinc. V predgovoru k knjigi je med drugim zapisal: »Plevčakove Trbovlje niso od muh. So polne življenja, zanimivosti, veselja in žalosti, trpkih in srečnih dogodkov. Takšne kot Trbovlje pač so. Kdaj deževne in žalostne, večinoma pa sončne in vesele.«
V knjigi Moje Trbovlje so zbrani duhoviti opisi različnih dogodivščin na 140 straneh in opremljeni z 32 fotografijami. Zanimive usode Trboveljčanov. Hudomušne prigode. Žgečkljive podrobnosti.
Avtor Andrej Plevčak piše o dogodkih v prvi polovici 20. stoletja: fucanju na Polaju, fasnških bukucah, gospodu Widri in rudarskih stanovanjih, Potioreku, skritih trboveljskih kvartopircih in celo o kupleraju pri Kukenbergu. Zgodbe iz druge svetovne vojne pripovedujejo o napadu na fanfarenzug, bombardiranju Trbovelj, Trboveljčanu v programu izdelave nemških raket V-2 Dora, žgečkljiva je prigoda Trboveljčana, ki je ljubimko skril v velik sod z maslom. Tudi po drugi svetovni vojni so se pletle različne zgodbe. Plevčak piše o znamenitih trboveljskih tombolah, hudičevo nevarnih dirkah z motorji na Katarino, čudežno najdenem trboveljskem sokolskem praporu, zadnji čebularici v Trbovljah, zvitem šoferju Štusiju, tekmovanju direktorjev pri gradnji kegljišča v Trbovljah, sodelovanju Trboveljčanov pri snemanju filmov v Piranu, trboveljskih hrenovkah v tem mestu, napadu na Kum ter zaupa zanimivosti o trboveljskih rojakih na RTV.
V pogovoru je Plevčak direktorici knjižnice Katri Hribar Frol in zbranim poslušalcem, med katerimi so bili tudi nekateri junaki knjige, o katerih piše Plevčak, povedal, da se je pisanja lotil zaradi tega, da ne bi šle v pozabo nekatere zgodbe, ki so lahko zanimive za ljudi različnih generacij. Razkrival je dogodke, ki jim je bil priča, nekatere pa je slišal iz prve roke. Poudaril je, da je na nekatere stvari, ki jih je zapisal v knjigi, še posebej ponosen, npr. na zgodbo o svojem sorodniku, ki je preživel pravo življenjsko kalvarijo med drugo svetovno vojno, med drugim tudi delo v podzemnih rovih, kjer so nacisti izdelovali zloglasne rakete V-1 in V-2. Nekatere pripovedi so avtobiografske, druge govorijo o zanimivih prebivalcih Trbovelj, tretje o dogodkih, ki so se dogajali v trboveljski dolini. Zadnja zgodba pa seže tudi čez hrib, v Hrastnik, kamor so včasih radi zahajali tudi Trboveljčani. Še posebej v znamenito Podmornico in dvorano Partizana.
ZT
