Sobota, dan državnosti. Dan še enega zarečenega hlebca več. Požrtega. Ampak tokrat se je izplačalo. Zadnjih nekaj let nas je ne dovolj stara najstnica zgolj poslušala, spremljala in vrtela oči, ker nikoli ni smela zares v jamo. Baje ni isto, če jo greš na ekskurzijo samo pogledat. Ali pa v muzej. Ali pa h babi v prazgodovinske foto albume, ki jih hrani pod skalo – kjer menda živimo vsi nad dvajset.
Jeba je
»Kaj, a gremo na tek ali je to hoja v jami? Po jami?« »Mala, pojma nimam o najbolj ustreznem predlogu, jeba je.« Leporečenje pač v Trbovljah ne gre skozi. Zatakne se. Ampak tokrat je bila jamska preizkušnja najmanj za spoznanje druge sorte. Lepo je bilo videti en kup mularije, ki je v prvem polletju dopolnila 14 let.
Moj zaklad seveda tudi v nizkem štartu. Že zadnja tri leta. In Pudganca je šla zraven. Pred leti jo je dobila v dar od Perkmandeljca, samo njenih navad se žal še ni navzela. Velika miš ima namreč pet let, pa nič ne raste in nič ne cvili. In smo jo vzeli sabo, da je videla svoj podzemni svet, ki ga je že močno pogrešala.
Srečno
»Ne hod’ v jamo brez glave«, in en hunt podobno dobronamernih je najmlajša članica ekipe dobila že v času priprav. Psihičnih. Ni pozdrav srečno iz trte izvit. Ni bilo samo po sebi umevno, da se vsi knapi po opravljenem šihtu tudi vrnejo iz jame. Frpruh je bil samo eden od razlogov, da se kdaj niso. Srčnost – Resnica – Enotnost – Človečnost – Načelnost – Odločnost pa smo večkrat slišali tudi pred in med jamatlonskim šihtom.
Knapovska folklora
Udeležba na jamatlonih je bolj knapovska kultura, skoraj folklora. In punce smo, znamo biti močne. Pravijo, da močne ženske tudi negativo prenašajo podobno kot nosijo še tako hudo visoke petke – da so videti najlepše in najboljše, kljub temu, da noge bolijo ku prasica.
Ekipa se je stilsko preobrazila v sodobne rudarje. Čelada, lampica, bata škornji, šufece – seveda vse barvno usklajeno s površniki. Mi pa smo svoje opravili kot se to za poštene Zasavce gepira. Centimetrov rovov se je nabralo za dobrih pet kilometrov in pol. Trase prepletajočih se rekreativnih rovov med dvema krasnima si menda mladina ni tako predstavljala. Razumljivo. Dokler o vsem samo poslušaš.
Perkmandeljcev štant
»A Perkmandeljc ma pa kr štant tuki spodi?«. »Ja, a ni luštn? Mal za popit, počvekat.« Hja, razumem najstnico, ki ji obljubljajo jamskega škrata, pa jo potem v roke dobi grmada od bitja, z roko velikosti šafle, in v njej lato, ki se je nič kaj nežno sprehodila po »ta zadnjih«.
Ko sem bila sama prvič v njegovi podzemni družbi, smo bile res ene cvetke. Perkmandeljc je bil vidno zadovoljen z nami, želel nam je že kar tam spodaj podeliti nagrado: »Punce, z’služle ste si priznanje z’ babe, ku ga največ pužrejo.« Kar sijal je.
Rit malo manj navdušena
Tokrat pa … Mala ob srečanju pozdravi, sprva previdno, a po domače, si namenita eno, dve vljudnostni. Ha, ha. Stari pa, namazan z vsemi žavbami, opa! Lata zapoje, mati je navdušena, tista suha rit pa nekoliko manj.
Da ima Perkmandeljčevo ime vražjo osnovo, je potomstvo namreč izkusilo na svojih ta zadnjih. Kuk fajn!!! Pa saj smo vedeli, da so jamski škrati lahko tudi poredni, tale je bil zgolj malček nagajiv.
In navdušujoče runde ravnine pod zemljo. Beton imajo! Potka lepša, vsaj bolj enakomerno razrita kot trboveljske cestne povezave. Dodatna runda hrastniškega prepiha, pomešanega z vodo neprijazne gostote, in še zadnja »če ni vroče, potem pa piha« runda.
Zgrižen jezik
Po preživetju svojega prvega podzemnega –tlona, sem bila prepričana, da je bil tisti 3 v 1. Prvi, zadnji, in tisti, ki ga več ne bo. Ampak ja, že takrat sem fino grizla jezik. Ker res nikoli ne veš.
»V jami sije posebno sonce«, in »Mogoče te pa jama začara,« mi je takrat pod nos vrgel novinar z Dola. Takrat res ne preveč povšečen detajl, danes pa skoraj nepogrešljiv delček v mozaiku moje nove zmage nad sabo. In prve tovrstne zmage mojega podmladka. Nad kom? Ona se je namreč v temačne rove podala čisto brez strahu. Po kom bi le bila … Ali pa je zgolj še premlada za strah.
To mi delaj
Iz znanih razlogov prav hudega zavetništva knapi žal ne potrebujejo več, a praznovali bomo vseeno z njimi tudi decembra. Po novem ima tudi moja naslednica na koledarju z »ne pozabi« označena nova datuma. Ker namreč ugotovitve kažejo, da se je pet kilometrčkov na koncu izkazalo za res samo slabih šest. Naloge da niso bile pretirano težke, ovire v rudniških rovih pa sploh ne preveč naporne ali gosto posejane. Starejšim uporabnikom precej prijazna trasa, mladini za realno sliko pač manjka nekaj let izkušenj. Fotografirali so nas, za sebke pa ni bilo potrebe. To mi delaj, dekle moje!
Nekoč rjavega zlata polna jama, danes prazna črna luknja je mogoče zaradi mladih tokrat izgledala precej bolj svetla. In mladini niti prva udeležba na tovrstnem podvigu ni predstavljala prav nič povečanega telesnega napora in obremenitve. Očitno so res pripravljeni za vse in še več. Tudi za upoštevanje navodil organizatorja – brez hitrostnega vrtenja očesnih zrkel. Verjetno so določene ovire premagali na čisto svoj način, krepili ustvarjalnost še v temni globini, prav gotovo pa jim ustreza/m/jo prijazni ljudje toplih src in vročih jezikov. Vsega tega so itak že vajeni.
Tam doli vsak nekaj zase
Tisto raztegnjeno črno luknjo tako tokrat nisem niti na enem delu ozmerjala. Vendar ne bi bilo podmladku zgledno. Pa tempo je od mene terjal povsem nekaj drugega. Dihanje. A srce mi je tudi tokrat poskočilo, ko so oči zaznale svetlobo. Za organizatorje štirinajstič, zame devetič. Za moj podmladek prvič. Od Trbovelj, središča Zasavja, pa vse do njegovega obrobja, Hrastnika. Pod zemljo.
Vsak se ima ob robu te podzemne zgodbe za kaj zahvaliti. Ali vsaj koga hvaliti. Verjetno v različni meri, glede na svoja pričakovanja, ampak prepričana sem, da je tam doli vsak našel (ne)kaj zase.
Tžku ku prasica
Če ne drugega, bodo pionirji rudarstva še kakšno soboto naš navdih. Delavci, ki so imeli barakarska naselja tam, kjer se dandanašnji večkrat sprehajamo. Nekoč nekaj skromnih delavnic in magacinov, danes niti teh. Vsak dan so odhajali v krtovo deželo. Pa naše generacije fantov prav tako. In tam ostajali cele šihte, v treh dritlih. In na vsakemu delali enako – t’žku ku prasica.
Zvečer pa funstjarc
Pa da mi tega ne bi zmogli … za en dan? No, še manj, za par uric. In zvečer bo sijalo rudarsko sonce. Muoka pa ena jajca, mlek, mal cukra pa p’cilnga in kisle vuade. In nribana japka pa mal kisle smj’tane, z ruzinam. Funštjarc, pa pika.
In naslednjič se bo v rovih skupaj s telefoni mogoče našel tudi signal. Ali pa kake druge povezave brez žice – saj to je vendar firma! J
Rečeno – storjeno, torej. Mati je držala obljubo. Še enkrat več požrla tisti zarečen krajcar, mala pa je le šla v jamo.
»(Naš ata), naj bo sr(e)čno!«
Barbara Hanžič
Foto: osebni arhiv, Jamatlon
