Predavanje sta pripravila Andrej Kumer in Marko Funkl. Kumer je bil v Tbilisiju leta 2016 kot EVS prostovoljec. Tam je sodeloval pri pripravi kratkega dokumentarnega filma o invalidih na vozičkih. »Če primerjamo odnos do invalidov gruzijske vlade z našo, je velika razlika,« je povedal zbranim v Zmajevi luknji. »Država ne da veliko za invalide. Ni urejenih klančin in sploh ne vidijo radi, da se pojavljajo na ulici. Menijo, da naj bodo doma.« Film je na koncu tudi predstavil.
Tudi Marko Funkl, ki ga od nekdaj vleče v slovanske države, saj je poleg filozofije doštudiral ruski jezik, je že bil v Gruziji. Njega pa obiskujejo tudi prijatelji teh dežel. Pred leti mu je gruzijski prijatelj na obisku na Dolu rekel: »Ali se v Zasavju zavedate, da imate v vseh treh krajih le 10 minut do gozda?« Tudi leta 2013, ko je bil Markonazadnje v Gruziji, sta sesrečala. Tja se je odpravil s petimi sošolkami in sošolcem – vsi rusisti,ki so sklenili, da bodo vsakih pet let skupaj obiskali neko deželo. »Prepričan sem, da smo se vsi po malem zaljubili v Gruzijo. Raznolika in razgibana pokrajina z bogato tradicijo vinarstva in odličnokulinariko ter s prijaznimi ljudmi, kjer ti taksist med prevozom mimogrede uredi še avtentično nastanitev v idilični vasici na Kavkazu, nekje nad 1800 m nadmorske višine pod goro Kazbegi …« Kavkaz jim je sploh prirasel k srcu, tako da so raje ostalinekaj dni na tej višini in idiličnem miru, kot da bi šli na morje. Poleg glavnega mesta Tbilisi so obiskali tudi Gori, kjer se je rodil Stalin, vinorodno pokrajino Khaketi ter Kavkaz.
Kot vodja Gibanja za dostojno deloin socialno družbo Funkl ni mogel iz svoje kože in se je zanimal tudi za življenjske pogoje tamkajšnjega prebivalstva. Starostniki imajo na primer namesto pokojnine, kravo, s katero se preživljajo, kakor vejo in znajo.
Občinstvu sta pripovedovalca postregla z značilno gruzijsko sladico in čajem.
Fanči Moljk
