Kaj vas v poklicnem življenju najbolj osrečuje?
Najbolj me osrečuje delo z bolniki. Vesela sem, da lahko čimbolj pomagam s svojim znanjem. Zelo rada tudi poučujem, tako da imam vedno okrog sebe kar nekaj mladih, ki se želijo učiti in znanje jim z veseljem predajam. Ostale dejavnosti, ki so tudi del naše službe, pa so zelo izčrpajoče. Vedno bolj in bolj, ne le zame, na splošno za vse zdravnike. Vedno več je papirologije, s tem se jemlje zdravnikov čas, ki je namenjen pacientom. S tem se čakalne dobe ne skrajšujejo, z administrativnimi nalogami, ki so ovire, se celo podaljšujejo.
Pri svojem delu se lahko ponašate z nekaj velikimi dosežki. Na kaj ste najbolj ponosni?
Zelo sem vesela, da sem razvila stroko, ki jo v Sloveniji prej ni bilo, da sem na tem področju res dosegla vse, kar se je dalo, da sem slovenskim pacientom omogočila enake standarde, oziroma na marsikaterem področju celo boljše, kot jih imajo sosednje države in marsikatera evropska država.
Veliko predavate, tudi v tujini. Katero vaše znanje je v tujini najbolj cenjeno?
Kot vabljeni predavatelj sem že leta vabljena v številne države po svetu, kjer predavam s področja laserjev na kožne spremembe in ne solzne poti. To je v bistvu naša, slovenska metoda. Laser so razvili v slovenski industriji, aplikacije pa na naši kliniki. K sodelovanju sem povabila tudi druge sodelavce, na primer z dermatološke klinike … Drugo področje pa so rekonstrukcije vek. Opravila sem obsežne rekonstrukcije po poškodbah ali po odstranitvi malignih tumorjev. Bila sem tudi ena prvih, ki je implementirala sodobne integrirane vsadke pri odstranitvi očesa, precej zanimivih rešitev pa je bilo tudi na področju okuloplastične kirurgije.
V tujini vas izjemno cenijo, lani ste dobili visoko mednarodno priznanje …
Vesela sem, da je naše delo prepoznavno tudi v tujini. Odbor za priznanja ESOPRS je ocenil naša večletna prizadevanja za zelo uspešna. Za to skupnost je morda Slovenija nepomembna država, vendar je naše in s tem tudi moje delovanje odmevno. K nam se hodijo že leta in leta učit iz različnih držav. Ko sem pripravljala še work shop / delavnice so prišli tudi z drugih kontinentov. Smo prepoznavni in cenjeni. Slovenci sami, mislimo, da smo majhni, vendar lahko vidimo, kakšen potencial imamo. Vedno se mi je zdelo, da imajo ljudje nekakšen strah pred tujci. Sama ga nikoli nisem imela. Ponosna sem in sem vedno povsod rada poudarjala, da sem iz Slovenije. Rada sem pokazala tudi slike Slovenije. Slovenskih uspehov je nedvomno zelo veliko, na vseh področjih. Mi pa še vedno mislimo, da smo majhni in kar nekam lezemo v sebe. V bistvu bi morali biti ponosni, da smo majhni, smo butični in smo vseeno dobri na tolikih področjih, ne samo na področju medicine.
Verjetno ste imeli tudi ponudbe iz tujine, da pridete delati k njim?
Človek se mora v življenju odločiti in vedeti, da vsega ne moreš imeti. Potem se odločiš, da boš ostal, nekaj razvijal, nekaj dobrega naredil, imel kakovostno kariero. Ali pa bo tvoje vodilo zgolj denar. Vsi bi radi več zaslužili, imeli več denarja, saj se predvsem za to hodi v službo, vendar ni to najpomembnejša stvar. Če imaš urejene družinske zadeve v nekem okolju, imaš razvit socialno mrežo in ti ni treba ravno za preživetje oditi, potem se človek pač odloči ostati.
Imate v Sloveniji po strokovni plati takšne pogoje, kot bi jih imeli v tujini?
Na mojem področju v glavnem delaš z glavo in ustvarjaš z rokami, delo ni vezano na ne vem kakšne drage aparature. Je pa vezano na drage materiale, implantate, ki pa sem jih vedno imela možnost kupiti in naši pacienti imajo vgrajene boljše, kot pacienti v sosednjih državah. Na splošno je pa denarja za aparature in pa za posodabljanje, če gledam kliniko kot celoto, premalo. Medicina se namreč tako hitro razvija, da bi potrebovali vedno nove aparature, da bi sledili svetu. Z znanjem sledimo, ker se izobražujemo, ne sledimo pa vedno z aparaturami. To je v tujini mogoče boljše, pa tudi ne povsod, saj so varčevalni ukrepi na področju medicine tudi drugje po svetu kar veliki.
Kaj lahko okulisti v Sloveniji in po svetu naredite drugače kot pred dvajsetimi, tridesetimi leti?
Vse. Res, v zadnjih tridesetih letih se je npr. popolnoma spremenila operacija sive mrene, s starih tehnik smo prešli na čisto nove, minimalno invazivne. Potem se je odkrilo zdravljenje starostne regeneracije rumene pege. Včasih so bili bolniki obsojeni, da bodo morali živeti s to funkcionalno slepoto. Danes jo lahko zelo uspešno zaustavljamo, to je zelo razvito področje in tudi zelo drago za naš sistem, ampak ZZZS to plačuje in je ljudem dostopno. Potem se je spremenila operacija znotraj očesa v steklovini, včasih so ljudje morali hoditi na operacije v tujino, danes imamo to kirurgijo razvito tudi v Sloveniji. Drugačno je zdravljenje tumorjev, na področju glavkoma oz. na vseh sub specialnih področjih se je veliko stvari spremenilo. Še posebej pa je drugačna diagnostika. Praktično za vsak segment očesa razpolagamo s super sofisticirano napravo. Seveda so drage, omogočajo pa zgodnjo diagnostiko in boljše uspehe zdravljenja.
Ste si kot majhna punčka zamišljali, da boste kdaj zdravnica?
Ja. Najprej sem v prvem razredu baje, tako mi je kasneje rekla moja učiteljica, ko je prišla k meni kot pacientka, želela postati filmska igralka. Z leti pa ja, sem si zamišljala delo zdravnice. Seveda so me zanimale še druge stvari, na koncu sem se v gimnaziji odločila in vpisala medicino, pa mi ni bilo nikoli žal.
Kako je potekala vaša poklicna pot?
Ko sem končala fakulteto, sem delala v Zdravstvenem domu Trbovlje. Najprej sem pomagala v šolski ambulanti še kot stažist, potem pa sem kot zdravnica delala v splošni ambulanti od leta 1979 do leta 1983. Potem sem odšla na specializacijo na Očesno kliniko v Ljubljano. Ko sem zaključevala medicinsko fakulteto, smo vsi diplomanti morali delati v osnovnem zdravstvu štiri leta. Takrat smo mislili, da se nam godi krivica, danes pa vsakemu rečem, da je bila to dota za celo življenje. Zato, ker smo se naučili gledati celega človeka v njegovem socialnem okolju. Zdravnikom, ki tega niso izkusili, manjka ta izobrazba, širina, ne vedo, na kaj vse je treba biti pozoren. Zelo sem zadovoljna zaradi te izkušnje.
V času specializacije se je pokazala možnost, da razvijem svoje sposobnosti. Vedno sem bila inovativna, vedno sem želela še nekaj izboljšati. Seveda se je postavila kdaj pred mano tudi ovire, kot je v podobnih službah in velikih sistemih pravzaprav v navadi. Vendar, šla sem k takratnemu predstojniku, ga prosila, če mi lahko da eno področje, da bom lahko v miru razvijala stroko in je odgovoril, da je o tem že sam razmišljal. Ponudil mi je področje okuloplastične kirurgije, ki takrat pri nas še nerazvito področje. Ljudje so odhajali na operacijo na različne inštitucije, se vračali razočarani, ker se z njimi nihče ni ukvarjal tako, da bi funkcionalno gledal na zadevo, ne samo anatomsko. No, in sem začela. Najprej sem šla še na izobraževanje, potem pa sem vsakega pacienta natančno naštudirala, kaj moram delati, kako se bom lotila posega. Rezultati so bili res izredni. Moje delo je bilo opaženo, potem dobiš veselje. Nikoli nisem imela težav dobiti stvari, ki so bile potrebne za razvoj stroke. Sledili smo svetovnim trendom. Res pa je, da aparature niso bile drage. Veliko pa je bilo vredno naše znanje, zato smo lahko sledili svetu.
Kateri so tisti izzivi v stroki, ki vas sedaj najbolj preganjajo?
Prav velikih izzivov nimam več. Želim zapustiti dobro doto naslednikom. Nekaj mladih zdravnikov je zainteresiranih. Učijo se in mislim, da bodo nadaljevali moje del s srcem. Hudo bi mi bilo, če bi vse, kar smo ustvarili, razpadlo, saj bom šla verjetno kmalu v pokoj. Ne kar nenadoma. Verjetno bom še naprej operirala, saj me še potrebujejo in sem seveda vedno pripravljena pomagati, če kdo kaj potrebuje. Osebno pa verjetno ne bom več razvijala kaj novega, čeprav bom še vedno sledila stroki. Trenutno sem tudi v komisiji za organizacijo subspecialnih evropskih izpitov na področju okuloplastične kirurgije, pomagam sestavljati program in bom verjetno tudi izpraševalec. Drugače ne pričakujem nič kaj več posebnega na službenem področju.
Kaj vas pa v življenju še izpopolnjuje?
Tega pa je kar dosti … Zelo rada imam naravo in izkoristim vsak trenutek za aktivnosti v naravi, rada hodim, pozimi smučam in tekam, golf sem igrala že pred 20 leti. Zanj trenutno nimam dovolj časa, ki ga golf zahteva. Drugače pa imam vnukinjo, luštkano, staro eno leto, in to me zelo veseli. Veseli me spremljanje, kako so otroci danes razviti, da mi vse elektronske naprave zmeša tako, da jih sama ne znam nastaviti nazaj. Ona pride, naredi tk, tk, tk … pa je vse drugače kot je bilo … Otroci so tudi v redu, redno se dobivamo. V Trbovlje prihajam k mami.
Kako gledate na Trbovlje, so precej drugačne, kot v tistih časih, ko ste živeli tam?
Trbovlje se precej spreminjajo, kolikor jaz opazim, saj se kar nekaj gradi, precej se je uredilo, tudi fasade na blokih dajejo lepši videz. Trbovlje bi morale izkoristiti sredogorje, sedaj, ko ni več toliko industrije. Moji spomini sežejo v leta, ko smo šli vsak prosti trenutek, ko je bilo možno, na bližnje hribe: Mrzlico, Kal, Menino, Sveto planino, Vrhe, Čemšeniško planino, Kum. Ljudje iz Slovenije ne poznajo zasavskih lepot. Ko se peljejo po dolini, za Savo, vidijo v glavnem zaprto dolino. Spomnim se, ko me je obiskala kolegica in ni mogla verjeti, kako je Zasavje lepo. Menim, da ima Zasavje tudi turistični potencial. Poleg omenjenih vrhov so čudovite sprehajalne poti, ki bi jih bilo morda potrebno še malo urediti, prav tako so zanimive kolesarske poti. Zasavje pa bi moralo znati predstaviti tudi gostinsko ponudbo zasavske kulinarike.
Marko Planinc
Pogovor je bil objavljen v majski številki Zasavskega tednika.
