Najbolj priljubljen motiv slikarja Nikolaja Beera je gorička zemlja. Lahko bi rekli, da je bogato obrodila, ta njegova zemlja. Njegov slikarski opus je izjemen, Beer je eden najbolj prepoznavnih likovnih umetnikov sodobnega časa v Sloveniji. V Zasavje je pričel pred dobrimi 40 leti iz Prekmurja in pustil ogromno sled v kulturni krajini: kot slikar in umetniški vodja Slikarske kolonije Izlake-Zagorje. Letos je na osrednji slovenski proslavi ob kulturnem prazniku prejel nagrado Prešernovega sklada za svoj umetniški opus.

Zdaj, ko so podelitve in slovesnosti za vami, ste si oddahnili ali bi še nadaljevali s tem?

Ne, to sigurno ne. Jaz imam zadosti tega. Saj sem vesel, da se je zgodilo, kar se je, ampak sem tudi vesel, da je šlo mimo.

Prešernove nagrade so najvišja slovenska priznanja v svetu kulture. Kako ste priznanje sprejeli?

Kolegi so rekli, da bi ga moral dobiti že kdaj prej. Ampak to so prijatelji in na to moram gledati z rezervo. Seveda sem vesel priznanja in tega, da je Milček Komelj napisal obrazložitev zanj. Že zdavnaj mi je rekel, da bi rad to napisal. Nobenih velikih debat nisva imela. Čutim pa, da me nekako po zasavsko obrajta.

V zadnjih treh letih ste imeli tri velike razstave. Kako ste se jih lotili?

Postavitev ni bila v moji domeni. Kolegi iz Primorske in Gorenjske so to dobro naredili. Pustil sme jim proste roke, da so izbrali najbolj primerne slike. Še posebej v Kranju sem bil zadovoljen s postavitvijo, dobro so postavili razstavo. Kot se šika. Res je, da so na likovnih razstavah glavne slika, ampak včasih tudi postavitev kaj pomeni.

Če naredite presek svojega umetniškega dela, s čim ste najbolj zadovoljni?

Slikar potrebuje vse, od risbe, slike, od zamisli do izdelka, veliko stvari se dogaja na tej poti. Včasih so kaj zamisliš, pa potem ne uspe tako, kot bi rad. Včasih traja, da naslikaš to, kar dolgo nosiš v sebi. Meni je še vedno najbolj ljuba zemlja, pa kakšni portreti. Pa mogoče kakšen izdelek za koledar. Kar nekaj let namreč že delam koledar za protestante.

V vašem slikarstvu je seveda najbolj prisotno vaše rodno Prekmurje, pravzaprav Goričko. Ali s tem ohranjate vez z domačo grudo?

Z zemljo, ja. Tu pa tam pa tudi s tistimi ljudmi.  Spomin mi sega v mlada leta, v čas, ko sem bil še tam gor doma. Velikokrat se to občuti na mojih slikah. Največkrat pa uporabljam motiv, ki mi je najbolj pri srcu – zemljo. Imeli smo dva hektarja zemlje in seveda sem v mladosti veliko pomagal pri obdelovanju.   Tista zemlja na Goričkem je včasih malo hecna, ker je veliko ilovice in je treba veliko delati, da kaj rodi. Za slikarja pa je odlična, ker je ilovica lepa, saj je tudi v njej tudi kakšen modra ali pa rdeč odtenek. Ni samo črna njiva. Na Ravenskem imajo boljšo zemljo, na Goričkem je pa »taka mal zmešana stvar«.

Kako ste se kot Prekmurec znašli v Zasavju, ki je pokrajinsko povsem drugačno?

Štos je v tem, da se je kar nekaj Prekmurcev preselilo v Zasavje zaradi rudnikov. Nekaj jih dobro poznam. Najprej sem prišel v slikarsko kolonijo, povabilo mi je uredil kolega iz akademije, ki je delal v njej. Sam niti nisem dobro vedel, kje so Izlake. Mimo Zasavja smo se vedno vozili čez Trojane ali pa z vlakom ob Savi. Kolega je povedal, da je tu dobra kolonija, on je bil eno leto pred mano, šel je tudi naslednje in povabili so tudi mene.

Katerega leta?

Joj! Štirideset let nazaj, pa še nekaj … (smeh). Mislim, da nas je na Izlakah gostil še star hotel. Bilo je zanimivo in ostal sem tu, ker sem spoznal ženo. Srečevala sva se v Ljubljani, ona je študirala umetnostno zgodovino in je sodelovala pri delu kolonije. Takrat jo je vodil Nande Razboršek.

Potem ste počasi postali umetniški vodja kolonije …

Ja, so me določili, ker sem poznal precej slikarjev. Kolonija je imela takrat že dober sloves, tako da smo vsako leto lahko povabili nekaj znanih in nekaj mladih slikarjev.

Vas je kolonija plemenitila tudi v umetniškem smislu, vam je dala energijo za delo?

Prav gotovo. Z veseljem sem opazoval udeležence, kaj počnejo. Seveda ob takšnem druženju rasteš, dobivaš ideje, iščeš možnosti … Še posebej privlačne so bile debate med slikarji.

Koliko pa je v vašem slikarstvu zasavskega?

No, mogoče … se kje kaj pojavi, ampak ne toliko, kot je v mojem slikarstvu rodnega kraja. Predvsem je nekaj zasavskega v portretih tukajšnji ljudi, med njimi je nekaj rudarjev. Saj veste, kako je to. Nekdo te prosi, da jih narediš, ker misli, da to znaš. (smeh) Malo sem se moral priučiti, pa je šlo. Veliko sem se družil tudi s prijateljem Janezom Knezom na Dobovcu. Večkrat sva se kam odpeljala in skicirala. Tudi tako je nastalo nekaj stvari iz teh krajev.

Kako ste kot Prekmurec, ki je navajen na ravnino in na malo drugačen način življenja, sprejeli zasavski temperament, ki je verjetno precej drugačen?

S tem nisem imel nobenih težav. Sem s tistih koncev Prekmurja, iz Goričkega, ki ni raven. V nižji gimnaziji smo bili znani kot dobri smučarji. Tisti iz Murske Sobote niso znali nič. Skratka, gor je gričevnata pokrajina in se daleč vidi. Tam je lepo. Iz našega kraja se vidi na madžarsko in avstrijsko stran, celo Alpe se pokažejo – tu in tam.

Kako se je protestant znašel v katoliškem Zasavju?

To me pa še ni nihče vprašal (smeh). Jaz sem protestant, ampak sem tak protestant, da bi lahko bil tudi kaj drugega. Sem pa protestant in to bom tudi ostal. Ne morem pa reči, da mi kaj drugega narobe hodi. Imamo enega in istega boga. Sam tudi v cerkev nisem hodil, ker je bila predaleč. Najbližja je bila v Ljubljani. Prebral pa sem Biblijo. Ker me je zanimala.

Kakšni pa so Zasavci, kako jih jemljete?

Mislim, da so v redu. Nič ne morem reči čeznje, čeprav imaš take in drugačne ljudi kot vsepovsod. Lahko so zelo dobri, lahko so pa tudi malo drugačni. Imam nekaj prijateljev od tu in se zelo razumemo. No, pa saj smo tudi tam na Goričkem imeli včasih kakšnega, ki ga je biksal. (nasmeh)

Če se vrneva na slikarstvo – zelo ste povezani s tradicionalnim slikarstvom, z olji, risbo. Ste se kdaj videli v bolj modernih tehnikah?

Kdaj sem ustvarjal tudi z akrilnimi barvami in z mešano tehniko. Olje pa je moje najljubše izrazno sredstva verjetno zaradi tega, ker rad slikam goričko zemljo. Če hočeš zemljo naslikati tako, da jo lahko tudi malo primeš, moraš to storiti z oljnimi barvami.

Kaj trenutno ustvarjate?

Trenutno zelo malo, ker je bilo preveč dogajanja okrog nagrade. Za ustvarjanje moraš imeti fokus. Enostavn vsake toliko časa kdo pride, pa telefoni zvonijo in  … ni miru. Moram se spet spraviti k delu. Nekomu sem nekaj obljubil, da bom naredil in mi gre že na živce, da še nisem.

Kako najlažje ustvarjate, kdaj, čez dan, ponoči?

Ne, zjutraj! Ponavadi delam pri dnevni svetlobi. Čeprav imam tudi zelo dobro luč je dnevna svetloba najboljša. Občutljiv sem na barve. Ponavadi začnem z delo zjutraj začnem in delam včasih pet do šest ur, včasih tudi kakšno več.

Je kakšna takšna stvar, ki bi jo res radi naredili in še ni bilo časa?

Sigurno je, ampak trenutno ne vem, kaj bi bilo (nasmešek). Te moje njive včasih delujejo že zelo abstraktno, samo ne bi rad, da postanejo abstraktno delo. Tudi portrete rad delam. Vendar je največ vredna izpoved, to je najbolj važno. Tudi pri portretu. Če zadanem to, kar sam mislim, da je prav, sem zadovoljen. Tudi, če drugi niso. Včasih sem naredil kakšen portret, ki je bil zame zelo dober, portretirancu pa ni bilo tako všeč. Meni je važno, da zadaneš karakter.

Je kakšen Zasavc, ki bi ga pa res želeli portretirati, pa ga še niste imeli priložnosti?

Imena ne vem ali pa vem. Ampak sigurno so, ker je takšnih ljudi veliko. V Prekmurju sem portretiral že kot otrok. V naši bajti je bila pošta, oče je bil na njej šef. Tam sem dobil papir in svinčnik, ker ga drugje ni bilo. Pa sem portretiral tista dva pismonoša še predno sem šel v šolo. In tako se je začelo.

Marko Planinc

Foto: Marko Planinc


 

Prejšnji članekNajboljše za vaše najljubše ženske
Naslednji članekČesen