Ves čas našega potovanja smo srečevali mnogo otrok različnih ljudstev, ki prebivajo v Namibiji. Opazovali smo lahko njihov otroški smeh, razposajenost, nagajivost in zdeli so se nam srečni in veseli, čeprav živijo, glede na naše razmere, v precej siromašnem okolju. Nič niso drugačni od naših v Sloveniji, razlikujejo se le po barvi kože in načinu življenja.
Brez računalniških igric
Tam v veliki večini niso obremenjeni z internetom in raznimi računalniškimi igricami. Imajo svobodo, doma izdelane igrače in predvsem veliko veselja do življenja. Starejši otroci so že vključeni v lažja družinska opravila in že se počasi učijo, kako je potrebno živeti v plemenskem okolju. Zelo radi se fotografirajo in pri tem izvajajo različne norčije. Nekateri, ki so bili pri priročno narejenih stojnicah, so zelo radi in iznajdljivo ponujali izdelke domače obrti, okrasne kamne ali sadje. Bili so zelo srečni, ko so s katerim od nas sklenili kupčijo.
Starejši so pazili na najmlajše in jih nosili s seboj. Starejši fantje pa so že hoteli biti bolj odrasli in so gledali bolj resno, še posebno tisti, ki so bili zadolženi za pašo njihovih koz, kar spada po plemenskem običaju v domeno otrok. Govejo živino, ki predstavlja za družino ali pleme veliko bogastvo, pasejo izključno odrasli moški.
Sweety in denar
Vedno so se zelo zanimivo in z veseljem odzvali na naše pozdravljanje in mahanje med vožnjo. Ko smo se ustavili v kakšni odročni vasi, so pritekli do našega avtomobila, se smejali in prosili za sweety (bombon). Zelo zanimivo je bilo opazovati njihovo enakopravnost. Starejši otroci so poskrbeli, da so sweety dobili tudi najmlajši, ki so zadnji pritekli do avtomobila. V urbanih naseljih je odnos otrok do tujcev precej drugačen. Tukaj niso zadovoljni z bombonom, ampak večina prosi za denar. Ta njihov običaj smo morali stalno ignorirati ali jim strogo odgovarjati no (prevod ne), kar so hitro razumeli in se odstranili.
Namibijsko izobraževanje
Izobraževanje otrok in mladih je v Namibiji zelo razvito in obvezno med 6. in 16. letom. V državi je približno 1900 različnih šol, od katerih jih je 100 v zasebni lasti. Osnovnošolsko izobraževanje je brezplačno, vendar morajo družine plačati pristojbine za uniforme, ki so v šolskem sistemu obvezne, pisalne potrebščine, knjige, neke vrste internatov za učence iz zelo oddaljenih vasi in tudi za nekatere izboljšave v šolah.
Obisk v vrtcu
Ob našem prihodu v živi muzej Jo`Huansi, kjer živijo Bušmani, smo našemu vodniku izrazili željo, da bi si radi ogledali osnovno šolo v njihovem naselju. Zjutraj, po odlično preživetem večernem druženju s pripadniki plemena Bušmani, nas je ponovno obiskal naš vodnik Johannes in nas pospremil v njihovo naselje Grashoek (izg. grašuk). Najprej nas je odpeljal do vrtca, ki ga obiskujejo šestletni otroci. Učiteljica nam je predstavila, kako delajo v tem oddelku.
Vrtec je v eni zgradbi, ki je istočasno učilnica, opremljena z mizicami in stoli, v kotu pa so nameščene blazine za opoldanski počitek. Na stenah učilnice visijo okrašene črke abecede ter razne slikice in plakati, ki jih uporabljajo pri učenju. V vrtcu govorijo jezik khoisan (izg. koisan) – klikljajoči jezik ljudstva San oziroma Bušmanov in učijo pa se tudi afrikanščino in angleščino. Zelo zanimivo je bilo opazovati njihovo skrb za osebni higieno. Otroci so stali v koloni pred skodelico z vodo, ki jo je držala učiteljica in si umili roke pred pričetkom kosila. Ko so zaključili u umivanjem, so se postavili v vrsto poleg ograje. Zatem so skupno odšli na kosilo. Tako kot vsak dan so jedli poridge (izg. poridž) – to je na vodi kuhana jed iz moke bele koruze – nekakšen močnik brez sladkorja in ostalih dodatkov. Katjo je zelo zanimalo, kako pripravijo to močnato jed. Ugotovila je, da je jed popolnoma veganska in jo je tudi poskusila.
Obisk šole
Zatem smo se napotili v njihovo osnovno šolo – Grashoek Primary School, kjer se izobražujejo učenci od 1. do 7 razreda. Na šolskem dvorišču nas je sprejela ena od učiteljic Perpetwa Huisiku. Izhaja iz plemena Kawango, ki živi na severovzhodu Namibije in govori tudi jezik Bušmanov, zato je tudi zaposlena v tej šoli. Najprej razložila način delovanja šole. Posebno je poudarila emblem in slogan šole We hunt for knowledge (prevod Mi lovimo znanje), ki spaja lov, kot osnovno plemensko dejavnost, z znanjem, ki ga pridobijo v šoli. Omenila je, da delovanje šole financira država, nekaj denarja pa pridobijo tudi z donacijami.
Ves učiteljski kader je plačan s strani države. Na nižji stopnji učijo v jeziku Bušmanov in v angleščini, na višjih stopnjah pa le v angleščini. Posebej je poudarila, da učenci zelo radi hodijo v šolo in se učijo, takšen občutek pa smo dobili tudi mi med obiskom šole. Razkazala nam je učilnice, ki smo si jih previdno ogledali, ker se je v njih odvijal pouk.
Internat v baraki
Pokazala nam je tudi neke vrste internata v baraki, zgrajeni iz pločevine, kjer so bili skromno opremljeni prostori ločeni za dečke in deklice. V njem so med tednom nastanjeni učenci iz zelo oddaljenih krajev, ko ne morejo vsak dan domov. Medtem se je dopoldanski del pouka zaključil in učenci so se začeli pripravljati za kosilo. Gospa Perpetwa nam je pokazala tudi kuhinjo na prostem pod slamnato nadstrešnico, kjer je kuharica v velikem kotlu pripravljala kosilo za učence. Vsem učencem pripada en obrok v dopoldanskem času. Tisti učenci, ki so preko tedna v internatu, dobijo zvečer še en obrok.
Osnovna jed poridge
Osnovna jed je poridge, tako kot smo maloprej videli v vrtcu. Kadar jim uspe dobiti več donacij, tej enolični jedi dodajo še nekaj makaronov ali včasih malo sladkorja. To nas je precej presenetilo in stisnilo v prsih, ko smo pomislili na hrano, ki jo dobivajo učenci v naših šolah. Med seboj smo se hitro dogovorili, da bomo šoli donirali nekaj denarja za prehrano učencev. Ko smo to omenili učiteljici, je odhitela do uprave šole in prinesla zvezek, v katerega vpisujejo denarne donacije. Izročili smo ji zbrane zneske in se vpisali v seznam. Kar malo presenečen sem bil, ko sem na vrhu lista prebral ime Romana Šeruga s skupino, ki je ravno tako donirala šoli nekaj denarnih sredstev, ko so jih obiskali en mesec pred nami. Medtem so se okoli nas zbrali učenci in nas z zanimanjem opazovali. Nekateri so se želeli tudi fotografirati. Vendar so jih kaj kmalu poklicali v vrsto, da so jim razdelili kosilo.
Učitelj matematike in trener nogometa Joshua
Ob zaključku obiska smo se zelo lepo zahvalili učiteljici Perpetwi in našem vodniku Johannesu, da sta nama omogočila ogled nhjihove šole. Preden smo se dokončno poslovili, me je vodič Johannes zaprosil, če bi lahko Joshuo, njihovega učitelja matematike in fizike, odpeljali do okoli 25 km oddaljene glavne ceste, kjer je imel v sosednji šoli popoldan pouk. Privolil sem in Joshua se je že povzpel na zadnji odbijač terenca in se oprijel prtljažnika. To me je zelo presenetilo in povabil sem ga k sebi v vozilo.
Ves čas vožnje sva klepetala in z velikim veseljem nam je pripovedoval, kakšne metode uporablja pri pouku, da pridobi čim večjo pozornost svojih učencev. Pohvalil pa se je tudi, da je trener šolske nogometne reprezentance, ki na šolskih turnirjih v regiji dosega visoke rezultate. Z veseljem smo se poslovili od prijetnega Joshue in nadaljevali naše potovanje. Tisti dan smo se med vožnjo skoraj ves čas pogovarjali o razmerah, v katerih se šolajo in bivajo ti učenci, in o srčnih učiteljih, ki svoj poklic opravljajo z velikim entuziazmom.
