Bušmani ali ljudstvo San so prebivalci puščave Kalahari, ki si jo delita Namibija in Bocvana. To črnsko ljudstvo,manjše rasti ter izredno žilavega in mišičastega telesa živi v severovzhodnem delu Namibije pretežno v pokrajini z glavnim mestom Tsumkwe.
Naselje Jo`Huansi
Poznano je iz filma Bogovi so padli na teme, kjer je eden njihovih pripadnikov, sedaj že pokojni, igral glavno vlogo. Pretežno živijo v svojih naseljih, v kočah, izdelanih iz pločevine. Izredno so povezani s svojo tradicijo. Med našim potovanjem smo obiskali naselje Jo`Huansi – vas, ki je vključena v projekt živih muzejev. Po prihodu v njihovo vas nas je sprejel njihov predstavnik, katerem smo izrazili željo, da bi si radi ogledali del njihove kulture. Nato so nas odpeljali na prostor za kampiranje. Ko smo končali našo večerjo, se je že zvečerilo. V temi smo poslušali premikanje skupine ljudi v naši neposredni bližini in kaj kmalu je zagorel ogenj na prostoru blizu nas. Njihov predstavnik nas je povabil, da pridemo bližje.
Ob ognju je stala skupina Bušmanov oblečena v njihova tradicionalna oblačila. V skupini sta bila dva moška, nekaj žensk, nekatere celo z majhnimi otroki na hrbtih in še nekaj mladostnikov obeh spolov.
Pripovedovanje lovca
Najprej je naš vodič najavil, da nam bo njihov lovec povedal nekaj njihovih zgodb. Izredno prijetno je bilo poslušati njegov klikljajoči jezik, za nas popolnoma nerazumljiv. Lovec je z gibi uprizarjal tudi divje živali, ki jih lovijo ali srečujejo med lovom. Vodič je pridno prevajal njegove zgodbe.
Tradicionalne pesmi in ples
Zatem so ženske napravile polkrog okoli ognja in pričele peti njihove tradicionalne pesmi. Ne uporabljajo glasbil, ampak ploskajo in občasno udarjajo z nogami v peščena tla. Ob prepevanju je moški in nekaj odraslih dečkov zaplesalo njihove plese in pri tem uprizarjalo gibanje nekaterih divjih živali (slonov, nojev, levov, hijen, žiraf in antilop). Ob gledanju tega ritmičnega gibanja gledalca kar zanese in se tudi on začne ritmično gibati. Ves čas poplesavanja je eden od njih stalno skrbel za ogenj, okoli katerega so se plesalci gibali. In ravno svetloba rdečerumenega plamena je dala celotni predstavi poseben poudarek.
Beli medved med črnimi Bušmani
Vodič nas je povabil, da se pridružimo njihovemu plesu. Mene ni bilo potrebno kaj dosti prositi. Nadel sem si svoj »kostim« in že sem bil v krogu z njimi. Med temi vitkimi in žilavimi telesi sem se počutil kot beli medved. Poskušal sem ujeti njihov takt in se ritmično gibati. Ko sem jih prej gledal, se mi je zdelo vse zelo preprosto. Potem pa sem ugotovil, da moraš tudi za na videz preprost ples imeti precej telesne kondicije. Ampak z malo vaje je kar šlo. Počutil sem se izredno lepo, ko smo poplesavali v krogu. No, pa tudi smeha je bilo polno, ker sem bil glede na njih kar malce okoren in neroden. Ogenj je počasi dogoreval in Bušmani so počasi zaključili svoj ples in petje. Na koncu smo jih zaprosili za skupno fotografijo. Tako tiho kot so prišli, so tudi izginili v temno noč. Na nas so napravili izreden vtis. Ostali smo sami v kampu.
The Lions Sleeps Tonight
Črna, zares črna tema, ogenj v pesku počasi pojenjava, gledamo le v rjavo rdeče plamene. Sedimo okoli ognja, ne toliko, da bi se greli, ampak, da bi uživali v nočnem miru in glasovih, ki so prihajali iz okolice. Tu pa tam spregovorimo in predvsem uživamo v edinstvenosti afriške noči. Jaz s kozarcem piva Windhoek lager, Andreja in Katja pa s kozarčkom rdečega. Včasih pogledamo k sosedom – našim prijateljem – Sonji, Jurici, Matjažu in Zvonetu, s katerimi skupaj potujemo. Tudi oni uživajo lepote afriške noči. Ob tem sem se spomnil na prelepo pesem Pata Pata / The Lions Sleeps Tonight. Pričel sem mrmrati, vendar hitro ponehal in se prepustil poslušanju in uživanju okoliških glasov.
Živalski koncert
Iz okolice prihajajo različni glasovi divjih živali, skovikanje nočnih ptic, tu in tam smejanje hijene ali občasno oglašanje kojotov ali divjih psov, glasovom se včasih pridruži tudi globoko oglašanje pavijanov. Ves ta koncert se ponavlja skoraj celo noč.
Ognja skoraj ni bilo več, le živo rdeča žerjavica je obsijala okolico. Andreja naenkrat reče: »A gremo?«. Brez besed smo vstali in opazimo, da je pri sosedih že vse čisto mirno. Andreja in Katja sta se po stopnicah odpravili v svoje šotore, jaz pa sem preveril, če smo pospravili vse stvari. Pobral sem vrečo s smetmi in jo dal na sovoznikov prostor v avtomobilu. Divje živali, predvsem hijene, divji psi ali pavijani radi ponoči obiščejo kampe in iščejo kaj za pod zob. Pri tem pa nadvse radi razmečejo smeti, če so jih popotniki pozabijo pospraviti. Zlezel sem v spalno vrečo in ob naravnih zvokih sladko zaspal.
Čudovito jutro
Zjutraj me je zbudila pesem ptic, ki so se na ves glas oglašale okoli nas. Kar tekmovale so, katera bo lepše zapela ali zavreščala. Andreja in Katja sta še spali. Zlezel sem iz šotora in se po sipkem pesku napotil v bližnjo okolico in poskušal najti najlepše mesto za opazovanje sončnega vzhoda. Jurica je že pristavila lonec, da bo skuhala kavo. Nisva hotela prekiniti čudovitih glasov, ki so se slišali iz bližnje in daljne okolice, le mahnila sva si v pozdrav in se nasmehnila. Tako se je pričelo jutro po enem najbolj čudovitih večerov, ki smo jih s plesom in pesmijo preživeli s skupino Bušmanov (imenovanem tudi ljudstvo San).
Jani Zore
Foto: Jani Zore
