Na današnji dan se je v Trbovljah rodila Tončka Čeč, ki so jo leta 1953 razglasili za narodno herojinjo. Tončka Čeč je ena najbolj markantnih slovenskih žensk, predana je bila sindikalnemu boju, predvsem rudarjev, in političnemu delovanju, ki se je pokazalo tudi v času osvobodilne vojne, kjer je bila med prvimi, ki so odšli v partizane. Svojo nežnejšo plat pa je kazala v kulturnem delovanju.
Rojstvo in prva aretacija
Tončka Čeč (Antonija) se je rodila 10. maja 1896 v Trbovljah mami Heleni in očetu Antonu Čeču. Otroštvo je preživela na Kleku nad Trbovljami. Osnovno šolo je končala v Trbovljah, v Gradcu (Avstrija) pa tečaj za stenografijo in strojepisje (1918). Istega leta se je zaposlila kot uradnica pri Uniji slovenskih rudarjev, vključila se je v sindikalno in politično napredno gibanje. Prvič so jo aretirali leta 1920 zaradi sodelovanja v trboveljski komuni, ki je v mestu prevzela oblast.
Komunistka in sindikalistka
Priključila se je komunističnemu gibanju, skrbela za rudarske pravice, žensko in mladinsko gibanje. Oblast jo je spremljala, saj jo je imela na seznamu vodilnih zasavskih komunistov. Leta 1922 so jo obsodili na osemmesečno zaporno kazen. Že naslednje leto so jo spet zaprli zaradi sodelovanja v veliki rudarski stavki. Sodelovala je v pripravah načrta spopada, s katerim so komunisti skušali preprečiti pohod nacionalistične organizacije Orjune v Trbovljah v začetku junija 1924, a v spopadu ni sodelovala.
Tudi kulturnica
Leta 1925 je odšla v Ljubljano, kjer je nadaljevala svoje politično in sindikalno delovanje. Sodelovala je tudi v delavskih kulturnih društvih, v Trbovljah je vodila tamburaški zbor, sodelovala pri ustanavljanju delavskega kulturnega društva Ledina in Vesna. Vodila je trboveljsko dramsko sekcijo, ki se je v dveh letih delovanja predstavila s precejšnjim številom iger.
V Sovjetski zvezi
Avgusta 1927 so Tončko Čeč poslali v Sovjetsko zvezo, kjer se je pod priimkom Čehova in kasneje Smisareva v Moskvi šolala na komunistični univerzi narodnih manjšin zahoda (1927–30). Po končanem šolanju je tam nekaj časa predavala dialektični materializem. 1932 se je zaposlila pri moskovskem rudarskem sindikatu. Na zahtevo KPJ se je maja 1937 vrnila v domovino in se tako izognila stalinskim čistkam. Že nekaj dni po vrnitvi v Trbovlje so jo spet aretirali in ji dodelili stalni policijski nadzor. Počasi se je začela vključevati v politično in kulturno delo v zasavskih revirjih.
Vrnitev v Zasavje
Od 1938 je bila v trboveljskem mestnem komiteju odgovorna za politično usposabljanje žensk in za teoretično politično izobraževanje članov partije, zlasti mladih. Kominterna je zahtevala njeno izključitev iz komunističnega gibanja, a je okrožno vodstvo KPS sklenilo, da lahko nadaljuje s političnim delom.
Osvobodilna vojna
Takoj po napadu na Jugoslavijo je bila v delegaciji komunistov, ki je od trboveljskega vojaškega poveljstva zahtevala orožje za prostovoljce pri obrambi domovine. Čečeva je pomagala pri ustanavljanju in širitvi mreže organizacij OF v revirjih. Takoj se je kot edina ženska priključila nastajajoči Trboveljski partizanski skupini in nato Revirski četi. Vojaških akcij se ni udeleževala, bila je zadolžena za politično delo. Pod psevdonimoma Roza in Pavla (uporabljala je tudi ilegalno ime Olga) je po razbitju čete avgusta 1941 politično delovala v okolici Zagorja. Spomladi 1942 so jo kot inštruktorico KPS poslali v celjsko okrožje, aprila 1942 je postala sekretarka OK KPS in okrajnega odbora OF za Kozjansko.
Ranjena in ujeta
Avgusta 1942 je bila ranjena v napadu na Kozjansko četo, pri kateri se je zadrževala, a se ji je uspelo umakniti. Aretirali so jo sredi septembra 1942, odpeljali v Brežice in nato v zapore v celjski Stari pisker. Kljub večkratnemu zaslišanju in mučenju ni ničesar izdala. Skupaj z dvanajstimi ujetimi partizani so jo 15. novembra 1942 vodili po celjskih ulicah, nato pa pred Narodnim domom postavili pred zid, sramotili in fotografirali. Zaradi ponovnega mučenja se ji je inficirala ranjena noga, zato so jo odpeljali v graško bolnišnico in nato v mariborske sodne zapore. Aprila 1943 so jo poslali v koncentracijsko taborišče Auschwitz-Birkenau na ozemlju sedanje Poljske. Jeseni je zbolela za tifusom, umrla je 3. novembra 1943.
Narodna herojinja
Leta 1953 je bila odlikovana z redom narodnega heroja. Po njej se imenujejo osnovna šola in cesta v Trbovljah, vrtec v Celju ter ulice v Ljubljani, Celju, Šentjurju in drugje. Po njej se imenuje tudi najvišje priznanje za kulturo v občini Trbovlje.
MP
Foto: Celjskozasavski.si, OŠ Tončke Čeč, Wikimedia
Viri in literatura
Arhiv SBL, osebna mapa.
Miran Kalšek: Oris življenja in dela narodne heroine Tončke Čeč, Trbovlje, 1983.
- Deželak Barič. Tončka Čeč v Pozabljena polovica : portreti žensk 19. in 20. stoletja na Slovenskem, Ljubljana, 2007.
Mima Zupančič: Štiri srečanja s Tončko Čečevo, Naša žena, junij 1974.
Nevenka Troha: Čeč, Antonija (1896–1943), Slovenska biografija, 2013.
- Filipič: Čeč, Tončka, v: Enciklopedija Slovenije, 2. zvezek, Ljubljana 1988,
- Makuc: Njeno pogumno srce je nehalo biti v Oswiecimu. Slovenska revolucionarka Tončka Čeč, Naša žena 1981, št.9, str. 22–23
Marijan Pušavec: Tončka Čeč, Osrednja knjižnica Celje, Celjskozasavski.si, 2019
