Slavko Jan je bil izjemen slovenski igralec, režiser, profesor, ravnatelj Drame in dekan AGRFT, ravnatelj ljubljanske Drame, oblikovalec slovenskega sodobnega gledališča po 2. svetovni vojni in dobitnih številnih prestižnih priznanj v gledališkem svetu.

Mladost in gledališki svet

Slavko Jan se je rodil 7. avgusta 1904 v Zagorju ob Savi. Z gledališčem se je srečal v rodnem mestu leta 1919, ko so takratni gimnazijci s šolsko gledališko skupino naštudirali več iger, med njimi tudi Funtkovo Tekmo. Štiri leta kasneje, leta 1923, je začel igrati v ljubljanski Drami. Po vojni je začel delovati tudi kot režiser. Od leta 1948 do 1952 ter 1955 do 1961 je bil v Drami ravnatelj. Na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo je bil od leta 1946 predavatelj za govorno tehniko, od leta 1952 izredni in od 1955 redni profesor za režijo, od 1961 do 1964 je bil tudi njen dekan.

Igralec

Odigral je 276 gledaliških vlog. Kot igralec je bil zlasti v mlajših letih zelo uspešen in priljubljen. V slovenskem dramskem repertoarju je oblikoval številne like, od osrednjih likov Cankarjevih dram (Peter v Pohujšanju v dolini šentflorjanski, Poljanec v Lepi Vidi, Ščuka v delu Za narodov blagor) do naslovne vloge v Kreft-Levstikovi drami Tugomer, Linharta v Kranjskih komedijantih itd. Oblikoval je mnoge glavne in naslovne vloge v klasičnih in sodobnih dramah (Shakespearovega Romea in Hamleta, Schillerjevega Don Carlosa, Shawevega Hudičevega učenca, Rostandovega Orliča, Aljošo v Bratje Karamazovi, Čackega v Gorje pametnemu, Mosca v Volponeju itd.). Igral je tudi v treh slovenskih filmih: Sedmina (1969), Prestop (1980) in Leta odločitve (1984). Veliko je sodeloval tudi pri radiu.

Režiser

Režiral je 65 del, največ v Ljubljani, Mariboru in Trstu, pa tudi izven Slovenije, v Zagrebu, Beogradu, Sarajevu in drugod. Kot režiser je bil zvest poustvarjalec avtorjevega dela brez težnje po uveljavljanju mimo njega. Uveljavil se je predvsem z uprizoritvami slovenskih dramskih del, še posebej Cankarja in novejše slovenske dramatike (Smole, Torkar itd.). Njegova uprizoritev Cankarjevih Hlapcev (1948, kasneje tudi v Zagrebu in Beogradu) velja za enega od mejnikov v razvoju slovenskega gledališča. S to uprizoritvijo je dosegel izreden uspeh tudi na festivalu Gledališča narodov v Parizu leta 1956, ko se je ljubljanska Drama uveljavila tudi kot evropsko gledališče.

Gledališki ustvarjalec

Bil je med soustanovitelji jugoslovanskega dramskega festivala Sterijino pozorje v Novem Sadu, kjer je ljubljanska Drama sodelovala kot edino gledališče vsako leto in dobila največ nagrad, predvsem za uprizarjanje domače, slovenske dramatike. Kot režiser in ravnatelj Drame si je še posebej prizadeval za vnos nove evropske in ameriške dramatike v slovenski dramski repertoar (A. Miller, T. N. Wilder, E. O’Neill).

Poročen je bil z igralko Vido Juvan, ena njegova sestra je bila poročena z literarnim zgodovinarjem Alfonzom Gspanom, druga pa s pisateljem Jožetom Čampo.

Bil je prejemnik več nagrad in priznanj. Leta 1948 je prejel Prešernovo nagrado za uprizoritev Hlapcev. Leta 1958 je prejel Sterijevo nagrado za režijo igre V pristanu so orehove lupine Janeza Žmavca, leta 1974 pa Borštnikov prstan. Prešernovo nagrado za življenjsko delo je prejel leta 1980.

Slavko Jan je umrl 29. aprila 1987 v Ljubljani.

Savus

Foto: Celjskozasavski.si

Viri in literatura

Urška Kurež, Knjižnica Mileta Klopčiča Zagorje ob Savi, Obrazi slovenskih pokrajin, 2020

Enciklopedija Slovenije, Ljubljana 1990

Moravec, V. Predan: Sto slovenskih dramskih umetnikov, Ljubljana 2001