Mira Mihelič je umrla na današnji dan leta 1985 v Ljubljani. Rodila se je 14. julija 1912 v premožni meščanski družini Kramer očetu Slovencu ter mami Hrvatici. Oče je bil podjetnik, mama operna pevka, ki se je na moževo željo odpovedala karieri. Ko je bila stara dve leti, se je družina iz Splita preselila v Zagreb.

Mladost v Trbovljah

Starša sta se ločila, oče jo je poslal v Ljubljano k teti, nato k starim staršem v Trbovlje. Do takrat ni znala govoriti slovensko. V Trbovljah je živela v starem mestnem jedru blizu farne cerkve in Kobaceve domačije v nekdanji Kramerjevi hiši, kjer je ostala vse do študentskih let, ko je odšla v Ljubljano. Mladost, ki jo je preživela v Trbovljah, je opisala v avtobiografski pripovedi Ure mojih dni, ki jo je izdala Pomurska založba leta 1985. To je še vedno eden redkih avtobiografskih romanov slovenskih pisateljic.

Gimnazijo dokončala v enem letu

Po končani mali maturi so jo poslali v Švico, kjer se je naučila govoriti in pisati francosko, nemško in angleško. Izpite za štiri leta gimnazije je opravila v enem letu po vrnitvi v Slovenijo. Maturirala je na gimnaziji Poljane, nato je študirala pravo, a študija ni dokončala, saj se je poročila in prevzela vlogo žene in matere.

Zaradi sodelovanja z OF je bila med drugo svetovno vojno dvakrat zaprta.

Odstopila kot predsednica centra PEN

Po letu 1945 je bila prevajalka in svobodna književnica, neposredno po vojni pa prva slovenska poklicna pisateljica. Med letoma 1963 in 1966 je bila predsednica Društva slovenskih pisateljev, med letoma 1966 in 1975 predsednica slovenskega centra PEN. S položaja je odstopila zaradi naglega slabšanja zdravja, tihe podpore Edvardu Kocbeku in zaradi slabega sprejetja njene odločitve, da postane avstrijski konzul Heinrich Riesenfeld član PENa.

Imenovali so jo za dosmrtno podpredsednico mednarodnega PEN-a (1973–1985). Leta 1965 je prejela Župančičevo nagrado. Prešernovo nagrado je prejela dvakrat: leta 1950 za dramo Ogenj in pepel (1949) leta 1983 pa za življenjsko delo. Njen stric je bil politik Albert Kramer, prvi mož odvetnik in politik Boris Puc, drugi mož pa je bil slikar France Mihelič.

Napisala 17 romanov

Po ločitvi od prvega moža in ponovni poroki se je posvetila prevajanju in pisanju. Napisala je 17 romanov in drugih proznih del za odrasle. Na začetku je objavljala s priimkom Puc. Krajše podlistke je objavila že leta 1940. Dve leti kasneje sta izšla njena prva romana Obraz v zrcalu in Tiha voda. Večino pripovednih del, predvsem romanov, je napisala od konca 50-ih do začetka 70-ih let. Med njenimi romani izstopajo kronika slovenske meščanske družine Plamen ali dim v treh delih ter zgodovinska romana Tujec v Emoni in Cesta dveh cesarjev. Med deli za mlade pa je posebej znana pripoved Pridi, mili moj Ariel.

Njene drame tudi cenzurirane

Napisala je sedem dram, potem se je dramatiki odpovedala. Delo Svet brez sovraštva (1945) predstavlja življenje jetnic med vojno, tridejanka Ogenj in pepel (1949) moralni razkroj slovenske meščanske družbe, drama Operacija (1950) ima podobno tematiko, prestavljeno v okolje zdravnikov, Zlati oktober (1954) je komedija o sodobnih malomeščanih. Deli Svet brez sovraštva in Ogenj in pepel sta bili cenzurirani. Napisala je komedije Veverica ne more umreti (1961), Ura naših dni (1965) in Dan žena (1969), ki pa niso bile natisnjene, le uprizorjene. Njene drame so bile sicer takoj uprizorjene, tako Bojan Stupica kot Juš Kozak sta spodbujala njeno dramatiko.

Samosvoj slog pisanja

Njena literatura temelji na njenih izkušnjah, v delih je veliko avtobiografskih elementov. Moški kolegi so njeno delo ocenjevali s pridevniki “družinsko”, “meščansko” in “žensko”, ob tem pa prezrli slogovne in tematske novosti in posebnosti. Ni se uklonila priporočenemu socialnemu realizmu in kasneje uporniški avantgardi, temveč je pri pisanju vedno ostajala samosvoja.

Sovretova nagrajenka

Mira Mihelič je bila tudi odlična prevajalka. Prevedla je okrog 80 proznih in dramskih del za zbirko Zenit, predvsem iz angleščine, francoščine in nemščine. Prevajalsko Sovretovo nagrado je dobila leta 1963 za prevode Charlesa Dickensa Pickwickovci, Williama Faulknerja Svetloba v avgustu in Toma Wolfa Ozri se proti domu. Prevajala je avtorje, kot so: Ernest Hemingway, William Makepeace Thackeray, Daniel Defoe, Thoman Mann, Walter Scott, Herman Melville, Jean-Paul Sartre, Tennessee Williams, Oscar Wilde, Henry Fielding idr.

Samo ena ulica nosi njeno ime

Živela je na Aškerčevi cesti v Ljubljani, kjer na hiši so postavili spominsko ploščo. Njen spomenik so postavili na vrtu Društva slovenskih pisateljev in Slovenskega centra PEN. Slavnostna otvoritev je bila 15. junija 2005. Portret v bronu je delo akademskega kiparja Draga Tršarja. Načrt postavitve je izdelal Milan Mihelič, najmlajši brat Franceta Miheliča. V Sloveniji le ena ulica nosi naslov po njej (v Ljubljani). Mira Mihelič je umrla leta 1985 v Ljubljani.

Savus

Foto: Celjskozasavski.si