Danes poteka 100 let od smrti Ane Dimnik, ki so jo klicali Slovenska mati zaradi narodno buditeljske vloge in njene pomoči različnim ljudem, ki so bili potrebni pomoči, zaradi zavzemanja za vse slovensko in slovansko.
Umrla je 27. januarja 1921 v Trbovljah, potem, ko je na prijateljičinem pogrebu staknila usoden prehlad. Slovensko mati je na zadnjo pot pospremila desettisočglava množica. Na pokopališče so jo nesli sokoli, spremljali so jo predstavniki vseh narodnih društev in ženskih zavez, nekrologi so bili objavljeni v vseh pomembnih časopisih. Sožalno pismo je poslal celo kralj Peter I. Karađorđević. Pokopana je na pokopališču v Dragi v Hrastniku.
Rodila se je 12. julija 1852 na Peklarjevi domačiji v hrastniškem zaselku Boben. Zavedno slovenstvo je bilo Ani Dimnik skupaj z bratom Alojzem položeno v zibko. Šolala se je v času, ko je bila slovenščina sicer priznana kot eden od uradnih jezikov Avstroogrske monarhije, vendar so oblasti nanjo kot na jezik preprostega ljudstva gledale s prezirom in dajale prednost nemščini. Ana se je od svojega sorodnika, gostilničarja Franca Roša, in trboveljskega župnika Jožefa Hašnika navzela svobodomiselnih pogledov o enakopravnosti slovenskega jezika z nemškim, o šoli, ki naj bo v slovenskem jeziku in o tem, da naj bodo vsi slovanski narodi združeni v eni državi.
Po poroki je z možem Francem Dimnikom zaživela v Trbovljah, v hiši, v kateri sta leta 1876 odprla gostilno, ki stoji in deluje še danes. V njej je poleg jedače in pijače zavednim domoljubom ponujala slovensko časopisje in knjige. Njuna gostilna je bila zbirališče narodno buditeljskih somišljenikov, Ana pa si je že za mladih let prislužila laskavi naziv – Slovenska mati. Ustanovila je moško in žensko podružnico Ciril-Metodove družbe, pevsko društvo Zvon, sodelovala v sokolskem društvu. V svoji gostilni ni trpela nemčurjev.
Ljudje so jo spoštovali in cenili, ker je pomagala vsem, ki so bili pomoči potrebni: domačim siromakom, ruskim ujetnikom, revnim dijakom, predvsem dekletom in študentom (med drugim tudi Ivanu in Izidorju Cankarju, Otonu Župančiču, Vladimirju Levstiku).
Vse življenje si je prizadevala za izboljšanje lokalne ekonomske situacije. Med okoliške gospodinje je delila sadike in semena, jim svetovala, mlada dekleta je vzpodbujala k šolanju. Ljudem v stiski je pomagala s hrano, stanovanjem in denarjem. Izpred hiše pa je podila lenuhe in »berače iz poklica«.
Ana Dimnik je bila izjemno spoštovana tudi v širšem slovenskem in slovanskem okolju. Pomembno je bilo njeno delo v narodnoobrambni Ciril Metodovi družbi, bila je soustanoviteljica pevskega društva Zvon, cenili so jo na kraljevem dvoru v Beogradu. Zaradi neustrašnosti so jo v Trbovljah obiskovali tudi najvidnejši slovenski politiki, npr. Ivan Hribar in Ivan Tavčar. Z njegovo ženo Franjo Tavčar, ključno predstavnico tedanjega ženskega gibanja na Slovenskem, sta ostali v prisrčnih odnosih vse življenje. Kot Slovensko mati so jo označevali tudi vsi tedanji ugledni slovenski časopisi.
Pred hišo je ob pomembni Razstavi podružnice Štajerske kmetijske družbe med številnimi pronemškimi frankfurtericami edina izobesila slovensko trobojnico. Zaradi udeležbe na kronanju kralja Petra I. leta 1910 v Beogradu, ki se ga je udeležila z večjo skupino Slovencev, so jo avstrijske oblasti strogo nadzorovale vse do konca cesarstva na slovenskem ozemlju. Njeno delo je bilo navdih za pisatelja Vladimirja Levstika, ki jo je opisal v knjigi Gadje gnezdo. Ana Dimnik naj bi bila navdih tudi za Cankarjevo črtico Mater je zatajil – njen sin Ivan je bil namreč v študentskih letih Cankarjev sošolec in ko ga je mati na Dunaju obiskala v preprosti delovni obleki, se jo je Ivan Dimnik sramoval.
V Pizzeriji Dimnik v Trbovljah je urejena njena spominska soba, na pročelju hiše pa je spominska plošča z njenim reliefom, delom kiparja Franca Bernekerja. Odkritje je spremljala velika množica ljudi, govor je imela Franja Tavčar.
Savus
Foto: arhiv Dimnik
