Pred vami je nova zgodba o nekdanjih rudarskih časih. Naš tokratni gost je Vinko Povše, upokojeni rudar, kmet, pohodnik, dolgoletni član rudarskega pevskega zbora Loški glas in član Rudarskega, muzejskega in etnološkega društva Srečno Zagorje. Seveda je naš gost še marsikaj drugega. Čeravno se je že pred več leti srečal z osmimi križi, še vedno vsak dan kolesari, leta nazaj pa je tudi pridno planinaril.

V pogovoru nam je povedal marsikaj zanimivega o svojem otroštvu, ki ga je preživljal najprej v Zagorju in kasneje v Šentlambertu na kmetiji. Tako da se je že v rosnih letih soočil s težkim in napornim delom. Ko je dopolnil petnajst let pa tudi z napornim delom na rudniku in z vsakodnevno skoraj dveurno hojo od doma na “šiht” v kisovški rudnik in potem še nazaj domov, kjer je bilo potrebno poprijeti še za kakšno delo. Slikovito nam je povedal, kakšno delo je opravljal kot mladi rudar, kakšen odnos so imeli “štajgerji” do kmetov, kaj je sestavljala njegova skromna malica in še marsikaj zanimivega.

Po služenju vojaškega roka si je ustvaril družino, ima sina in hčer, njegova žena pa je žal že pokojna. Slišali boste tudi, kako se je znašel v velenjskem rudniku in zakaj se je kmalu vrnil nazaj v kisovškega, od tu pa ob koncu svoje rudarske kariere še v trboveljskega, kjer je poučeval mlade rudarje pripravnike. »Večinoma so bili to mladi fantje iz Bosne, ki so živeli v kisovškem internatu. Kdo med njimi je bil tako šibak, da bi ga raje vzel v naročje in popestoval, kot pa mu dal v roke veliko knapovsko lopato,« nam pove in doda, da je moral biti tudi strog, saj je bilo delo potrebno opraviti.

Že pred štirimi desetletji pa se je srečal z rudarskim moškim pevskim zborom Loški glas, ki letos praznuje že petindevetdeseto obletnico. V oddaji nam je zaupal, kdo ga je povabil v zbor, kamor je šel na vajo tudi po našem snemanju. Tudi, kako je bilo prepevati z Ladkom Korošcem. V zadnjem delu oddaje je spregovoril tudi o preživljanju prostega časa.

Igor Gošte

Foto: Matjaž Lavrič