Roman Rozina, pisatelj našega Zasavja, je prejel 32. kresnika. Po dveh nominacijah gre v tretje rado. Izjemno cenjeno priznanje, najvišje za roman v Sloveniji, je Rozina prejel za roman Sto let slepote. Podelili so mu ga sinoči, v četrtek, 23. junija, na ljubljanskem Rožniku. Poleg Rozine so bili nominirani še: Andrej E. Skubic, Marjan Žiberna, Davorin Lenko in Dušan Šarotar.
Za Delovo nagrado za najboljši roman preteklega leta je letos kandidiralo kar 200 slovenskih romanov. »Žirija je v romanu Sto let slepote prepoznala izjemno bogat in natančno izpisan jezik, je povedala ob proglasitvi predsednica žirije, Delova novinarka Mimi Podkrižnik.
Poleg Podkrižnik so bili v žiriji še publicistka in prevajalka Mateja Komel Snoj, samostojna strokovna sodelavka na oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo ljubljanske Filozofske fakultete Anja Mrak, samostojni literarni kritik in prevajalec Igor Divjak in docent na oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo ljubljanske Filozofske fakultete Igor Žunkovič.
Žirija je svojo odločitev utemeljila: »Romaneskno popisati dolgo stoletje v samo eni knjigi zmorejo redki. Še redkeje se v slovenski literaturi pripeti, da je nemirno 20. stoletje opisano tako filigransko, kakor je to v romanu Sto let slepote na 550 straneh uspelo pisatelju Romanu Rozini. Saga o družini Knap, katere član je tudi od rojstva slepi Matija, se začne kakor mrakoben boj na požiralniku. V rudarskem revirju je podzemni svet prepleten z jaški, zato se v Podgorju, avtorjevi imaginarni vasici, dvignjeni v Zasavju, zemlja neizprosno udira ter golta vase rodovitno prst, domove in še vse nefizično: prihodnost tamkajšnjih kmečkih ljudi. Ko se maja 1900 spet razpoči teren, se prav tako za Knapove usodno prelomi čas. Spustijo se v dolino, v življenje v delavski koloniji, oče še globlje v jamo, da bi, kakor zapiše Rozina, kot rudar hodil dražit hudiča. Od tod naprej vodi avtor bralca skozi vse mogoče temine in svetline, ki jih njegovim izborno izrisanim in izjemno prezentnim, predstavljivim junakom prinaša življenje, naj gre za intimne izbire, tudi vraževerne predstave ali kolektivne boje, za ideološke trke ali vojne mrke, še za vse drugo, s čimer je na široko postreglo 20. stoletje in je odmevalo v slehernem zakotju. V romanu Sto let slepote je kresnikova komisija prepoznala izjemno bogat in natančno izpisan jezik. Iz gosto tkane pripovedi resda veje rahlo idealiziranje junakov, tudi mitiziranje okolja, vendar ne moteče, kaj šele slepo. Roman je pronicljiv oris nekega časa, ki ga ni več, in okolja, ki je še vedno tu, z mnogimi reminiscencami, ki se bodo ohranile – tudi zato, ker jih Roman Rozina zna videti.«
Roman Rozina je prejel priznanje in nagrado kresnik, nadeli so mu tudi venec in po podelitvi je pod rožniško cerkvijo prižgal kresni ogenj. V zahvalnem govoru se je zahvalil ljudem in dogajanjem, ki so ustvarili prostor, o katerem je pisal, tistim, ki so mu pri tem pomagali, ga podpirali, tistim, ki so poskrbeli, da je zgodba izšla v knjigi ter vsem, ki knjige usmerjajo v bralske kroge. Posebej se je zahvalil še bralcem in bralkam, saj brez njih pisateljsko delo nima pomena. Kresnika ni doživljal kot tekmovanje, temveč kot druženje z novimi znanci, prijatelji in praznik slovenskega romana.
Roman Sto let slepote govori o zgodovini Zasavja. V pogovoru z Ksenijo Horvat pred podelitvijo je dejal, da si je izbral slepega junaka zato, ker slepi ljudje na drugačen način zbirajo slike, jih presnavljajo, njihove so bolj fantastične. Zasavje so črni revirji (premog) in rdeči revirji (uporništvo); sam ga imenuje Podgorje, a v romanu zanalašč ni uporabljal dejanskih krajevnih imen, ker ni želel vzpostavljati neposrednih povezav.
