Zasavje je bogato s kulturniki, katerih življenje pa je v teh dneh obrnjeno na glavo. Zaradi ukrepov, ki prepovedujejo javno zbiranje, so mnogi ostali brez dela. Povprašali smo jih, kako se spopadajo s trenutno situacijo.
Roman Rozina, pisatelj:
“Kako epidemija novega koronavirusa vpliva na moje delo? Slabo.
Najprej se je pojavila radovednost, kako deluje, zato je bilo treba najti in prebrati več člankov. Nevemkaterič sem spoznal, do kako genialno enostavnih rešitev za obstoj in razplod so se dokopali najbolj enostavni organizmi, pravzaprav stvari, ki morajo najprej okupirati gostiteljsko celico, da si sploh zaslužijo poimenovanje organizem.
Bolj zapleteni organizmi se znamo obnašati raznovrstnejše, v odnosu do teh enostavnežev smo lahko pretirano brezbrižni, bolestno preplašeni ali kje vmes. Ta kompleksnost osebnih stanj in ravnanj, družbena in predvsem politična podoba epidemije, je bila naslednji predmet zanimanja. Trenutno sem tu nekje: za oblastnike, sploh one bolj avtoritarne sorte, ki so postali šlager zadnjih let, so izredne razmere priložnost, da lažje ukinjajo demokratične standarde in kršijo človekove pravice. Bistveno vprašanje sedanjih razmer zato ni, ali je ukrepov premalo ali preveč, ali so prestrogi ali premili, ampak kako preprečiti oblastnikom, da bi podlegli skušnjavam in določena krizna ravnanja podaljšali v čas po vzpostavitvi normalnih razmer.
V ne tako zelo oddaljeni zgodovini obstaja kopica svarilnih zgledov, zakaj je treba biti strašansko pozoren, da nam oblastniki pod masko skrbi za osebno in skupno varnost ne bi krčili človekove pravice in rahljali demokratične norme. Namesto dogodkov iz resnične zgodovine bom raje omenil mojstrsko Saramagovo distopijo Esej o slepoti. Po mojem mnenju najboljši literarni prikaz, kako skrajna stanja izvabijo na dan tisto, kar je v nas najslabšega, zato ponavljam za avtorjem, da ne smemo postati slepci, ki kljub temu, da vidijo, ne vidijo.
Če se vrnem k mojemu pisanju. Dela za naročnike je manj, skoraj nič. Več časa lahko zato posvečam leposlovnemu pisanju, a rezultati, vsaj zdi se mi tako, capljajo za vloženim trudom in časom. Morda je preveč ‘virusov’, preveč pobegov k časopisnim vsebinam, preveč nenehno novih ukrepov, ki zaposlujejo možgane. Osama ni najlažja stvar, četudi jo vsakdo, ki se ukvarja s pisanjem, veliko vadi.
Naj zaključim svetlejše. Ko je predsednik Društva slovenskih pisateljev Dušan Merc pred dnevi odpovedal letni občni zbor, ki bi moral biti sredi prihodnjega tedna, je pismo zaključil z besedami, ki si jih bom izposodil za konec tega odgovarjanja. Pišite in berite. Kolikor vem, smo si vsi takšnega časa želeli celo življenje. In sedaj ga imamo, družbeno je priznan, zaželen, celo zapovedan. Notranja in zunanja osamitev je naša priložnost.”
Foto: arhiv Savus
