Včasih, ko si kaj zaželim, za tem pomislim, če bom zaradi tega kaj bolj srečen. Ali bom kot Rockefeller še naprej hrepenel po ‘malo več’?
Pa vendar se ob tem pogosto spomnim, da je bistvo v čutenju. In merilo je občutek – ‘srečen’ in ne količina – ‘koliko’.
Pred kratkim sem bral članek prijatelja, profesorja na Züriški univerzi, ki me je malce neprijetno presenetil. Napisal je, da pozna primere managerjev, ki znajo dobro izkoristiti strah in teror v organizaciji za dvig produktivnosti.
Kaj (za vraga) vidi v temu, da se mu zdi uporaba strahu in manipulacije v timu, organizaciji primerna?
Kljub presenečenju sem bil hvaležen za članek, saj me je spodbudil k preverjanju svojih prepričanj in zakaj sem (še bolj) prepričan, da sodelovalno vodenje in podpora delujeta bolje kot katera koli oblika strahu in vsiljenih pravil.
Naj ponudim praktični poizkus:
Če vam predlagam, da vam za 3-minutno preprosto opravilo plačam 20€, boste nad lahkim zaslužkom (urna postavka 400€) verjetno navdušeni. Če vam po tem povem, da sem z vašim 3-minutnim delom zaslužil 100.000€, pa se boste kar naenkrat počutili opeharjene in nesrečne?
Kako, zakaj? Se je ekonomija kaj spremenila? Se je spremenilo obljubljeno plačilo za opravljeno delo? Se kdo ni držal dogovorjenega?
Ne. Subjektivni občutki in ego vam pričarajo neprijeten občutek, da ste bili izigrani.
In ti občutki, plod vaše odločitve, so očitno močnejši od denarja.
Kljub temu pa se zaposlovalci in zaposleni ves čas sučemo okrog napačne vroče kaše. Ne, plača ni najpomembnejša! Čeprav je res, da tudi plačo lahko razumemo kot izkaz (ne)spoštovanja in (ne)vzajemnosti.
Če tole poenostavim, smo (spet) zapeli ob simptom, namesto vzrok.
Dejansko pa gre za vašo odločitev: ali se odločite (katerokoli) situacijo zaključiti z občutkom dobrega zaslužka ali z občutkom (za ego) boleče zlorabe.
. . .
Med prijatelji sem izvedel enostavno raziskavo na to temo in (ne glede na njihovo situiranost)preveril sledeče:
“Kaj imate raje, dober nakup avta, ki ga ves čas vašega lastništva spremlja slab občutek prevaranosti, ali slab nakup avta, ki ga ves čas lastništva spremlja dober občutek?”
Zanimivo, čisto vsi – eni takoj, drugi po krajšem premisleku – so odgovorili, da bi raje imeli dober občutek ob nakupu slabega avtomobila kot pa obratno. Torej je spet občutek močnejši od dejanske materialne vrednosti.
Enako v službo raje hodimo za manj denarja, če se čutimo spoštovane in koristne, kot pa za več denarja ter necenjene in nekoristne. Vsi smo socialna bitja, ki iščemo svoje mesto v družbi, kjer čutimo, da je nekomu mar za nas. Mimogrede, tega si želimo vsi.
Gre za eno prvinskih človeških lastnosti.
Po Maslow-ovi hierarhiji naj bi bile na prvem mestu preživetvene potrebe. To pa ni denar in blagostanje, ampak osnovna varnost. In ker smo ljudje socialna bitja, nam pripadnost in občutek sprejetosti v skupino predstavlja večjo varnost, kot pa denar ali blagostanje.
Ste še vedno prepričani, da je denar glavni motivacijski dejavnik?
Borut Kmetič
Po formalni izobrazbi sem diplomirani varstvoslovec informacijske varnosti, z izkušnjami v večjih mednarodnih IT okoljih na področjih upravljanja informacijske varnosti, vodenja IT projektov in izvedbe storitev, upravljanja in presojanja ISO sistemov, digitalizacije poslovanja, varstva osebnih podatkov, optimizacije kakovosti, procesov in organizacijske kulture.
Sem zunanji vodilni presojevalec informacijske varnosti po ISO standardu pri mednarodni certifikacijski hiši.
Organizacijam pomagam iskati strateške rešitve in izboljšati njihovo poslovanje, predvsem na zgoraj navedenih področjih. Ukvarjam pa se še z drugimi oblikami optimiziranja (oziroma hekanja), kot so na primer biohekanje, osebna rast, raziskovanje prebojnih novih tehnologij, eksponentne organizacije, sistemskega razmišljanja in drugih naprednih metod.
Borut@SmartAssets.it
Borut@Medium
