Jože Skrinar
Ko v šoli sedim
Kadar takole v šoli sedim
in v knjigo debelo na klopi strmim,
pa če se sonce skozi okno smeji,
takrat moja misel v daljo zleti.
Najprej domov, v tisto ozko dolino,
po kateri pot teče in Sava gre mimo.
Kjer oče moj in z njim še tisoč ljudi
nad in pod zemljo vso noč in dan trpi.
Potem pa še tja, kjer za mizo sede
in se za žulje trpinov maste.
To mislim takrat, kadar v šoli sedim
in s svojim očetom krivico trpim.
Foto: Franc Lamovšek / Zavesa / Razstava Fotke povezujejo
Jože Skrinar se je rodil leta 1918 na Dobovcu, umrl je pri 80 letih v Trbovljah. Po osnovnem poklicu je bil elektrotehnik, delal je kot obratovodja elektro-strojnega obrata Rudnika Trbovlje, bil je direktor podjetja IMD v Trbovljah. V Zasavju je bil precej bolj znan po svojem delu na kulturnem področju. Bil je pomočnik direktorja Glasbene šole Trbovlje, v deških letih je pel pri Trboveljskem slavčku. Še danes ga pomnimo kot skladatelja, dirigenta, harmonikarja, pisca scenarijev, morda še najmanj kot pesnika. Vendar po krivem. Njegove pesmi so zanimive, jezik lepo teče. Objavljene so v pesniški zbirki Slovenske rudarske pesmi, zbirki Večerna rosa in knjigi Trbovlje, z dušo in srcem. Napisal je tudi knjigo Od srca k srcu. Še posebej znan je bil kot pevovodja, precej svojih in pesmi drugih avtorjev je tudi uglasbil.
