Tudi ko je vreme megleno in hladno so na Zasavski ljudski univerzi v Večgeneracijskem centru Zasavje zelo ustvarjalni. Iščejo nove izzive in delajo s polno paro. Poleg tega se zelo radi se potepajo, še posebej po Zasavju, je v uvodu svojega prispevka zapisala Mojca Kropivc.
Našega obiska niso veseli samo v Zagorju in Trbovljah, tudi v Hrastniku smo vedno dobrodošli. Tokrat smo že drugič obiskali Dom starejših Hrastnik, kjer stanovalci preživljajo jesen življenja. V domu imajo varen prostor in zatočišče, v katerem so sproščeni, med prijatelji in so lahko to, kar so. Zgodbe, ki smo jim zadnje čase priča, so nekaj posebnega. So polne čustev. Ganejo. In včasih se moramo kar potruditi, da jih v teh modernih časih sploh razumemo. Velikokrat nas pustijo brez besed. Trudimo se jim pokazati, da jih razumemo, podpiramo, občudujemo in spoštujemo. Veliko jim pomeni, če jih kdo obišče in z njimi preživlja prosti čas. To potrebujejo, to jim pomeni največ.
Našega prvega obiska so bili neizmerno veseli, saj sta v goste prišla kinolog Lojze Klančišar in njegova psička Ota, ki je kaj hitro “prirepkala” v njihova srca. Kdo je ne bi imel rad, tako pridne, umirjene, pametne in zveste. »Upamo, da nas še kdaj obiščeta!« so zapisali na Facebook profilu. Lojze Klančišar jim je povedal veliko zanimivih zgodb o kužkih in življenju nasploh, zato je čas minil, kot bi mignil.
Ker pa se tudi mi radi vračamo tja, kjer je vedno dobra volja doma, smo drugi obisk namenili ustvarjanju. Skupaj s stanovalci smo izdelovali obešanke za rože iz starih majic (makrameje), vmes poklepetali, uživali drug z drugim in se učili drug od drugega. Imeli smo se zelo lepo in tudi tokrat je čas hitro minil.
Kljub Covid ukrepom, kjer je bila potrebna popolna zaščita, je bila delavnica uspešna. Kjer je volja, je tudi pot in skupaj smo dokazali, kaj vse je mogoče. Bilo je zanimivo, razgibali smo prste in možgane ter se ob tem odlično zabavali. Vsak udeleženec je izdelal svojo obešanko za rože, ki bo krasila njihove sobe.
Stanovalci so vajeni skromnosti, zato jim je bilo sprva kar »greh« uničiti majice. Ko smo jim pojasnili, da so le-te neuporabne, ponošene in bodo s tem ponovno zaživele, namesto, da bi romale v smeti, so z vso vnemo pričeli z delom. Zadovoljni so bili, da smo skupaj naredili nekaj lepega in uporabnega. Kako malo je treba, da sočloveku polepšaš dan. Bilo smo skupaj, četudi z maskami, veselimo se dne, ko se bomo lahko spet sproščeno objeli.
Ves čas našega druženja smo se zelo povezali, mogoče še bolj kot sicer, če ne bi bili takšni časi. Želim si, da tako ostane tudi v prihodnje, da se iz tega vsi skupaj nekaj naučimo, spremenimo, kar je potrebno, ohranimo le pozitivne stvari, ki nam jih je prineslo to obdobje ter gremo skupaj in pogumno naprej.
Mojca Kropivc
Foto: ZLU
