Ko nekoga obsojate, to pomeni zgolj in izključno samo eno: da ga ne razumete in ne vidite njegove ‘celotne slike’.
Naši možgani so tako ‘ožičeni’, da ves čas iščejo smisel v vsakdanjih situacijah in vzorcih. Pogosto se znajdemo v situaciji, ko ne razumemo, zakaj drugi počnejo stvari, ki se nam zdijo nesmiselne.
Takrat možgani mrzlično iščejo možne razlage in smisel. In ko nečesa ne razumemo, začnemo brskati po svoji intuiciji in preteklih izkušnjah ter iskati primerjave oziroma podobne situacije, ki bi nam pojasnile, zakaj nekdo nekaj počne.
In kadar ne najdemo logične povezave (oziroma tudi kadar jo), pri tem ne smemo pozabiti, da gre za povezave z našimi izkušnjami, za katere lahko (zelo omejeno) trdimo, da so zgolj podobne.
Primer? Če se trikrat peljem s taksijem in doživim prometno nesrečo, se mi mimoidoči, ki brezbrižno zjutraj vstopi v taksi, zdi zaslepljen in omejenega uma, ker ne razume, kako nevarna je vožnja s taksijem.
Pa je vožnja s taksijem res nevarna? Kdo ima prav? Jaz, ki sem se trikrat peljal s taksijem in bil trikrat v prometni nesreči, ali nekdo, ki se vsak delovni dan vozi z njim brez slabih izkušenj?
Ker ne delim istih izkušenj kot omenjena oseba, najlažje (in najpogosteje) po svojih izkušnjah iz lastne perspektive ocenim, da je ta oseba nespametna oziroma brezbrižna. Kar pa (v njegovi situaciji) niti približno ne pomeni, da imam prav.
Pri raziskovanju takšnih zapletenih situacijah sem bil na koncu pogosto še bolj zmeden.
Kaj pa je potem prav? Zakaj vsi pravijo, da absolutna resnica ne obstaja? Seveda obstaja, samo ne vidimo je. Ali lahko stopimo izven svojih okvirov razmišljanja in prepoznamo absolutno resnico?
V iskanju absolutne resnice mi je precej pomagal moj mentor Leo. Ta trdi, da absolutna resnica obstaja, ki v tem omenjenem primeru pravi:
Taksi vožnja samo je – obstaja. In nič več.
Vse ostale oznake – ‘varna‘, ‘nevarna‘ in podobne – so zgolj relativna in subjektivna ocena.
Če sem se trikrat peljal s taksijem in bil trikrat udeležen v prometni nesreči, je to – relativno na moje izkušnje – nevarno. Ampak še vedno zgolj samo moje subjektivno mnenje.
Prav tako gre v nasprotnem primeru pri omenjeni osebi – ki se vse življenje vozi s taksijem brez negativnih izkušenj – zgolj za njeno subjektivno mnenje in izkušnje.
“Kdor obsoja, ne bo nikoli razumel in kdor razume ne bo nikoli obsojal.” – Wilson Kanadi
Torej, ko vidimo nekoga zjutraj veselo vskočiti v taksi, si lahko (upravičeno) mislimo, kakšen bedak/nevednež je.
Zakaj upravičeno? Glede na naše izkušnje je takšno mnenje upravičeno. Kar pa še ne pomeni, da je tudi pravilno.
Ker ne poznamo njegove situacije oziroma izkušenj, je kakršno koli obsojanje pač brez smisla. In kaj je potem prav?
Prav je, da se zavemo, da nas naš pogled omejuje in na osnovi svojih izkušenj in prepričanj ne moremo soditi drugih in njihovih dejanj.
Ko se tega zavemo, počasi začnemo razumeti druge. In takrat počasi nehamo obsojati.
. . .
Pri tem se spomnim starega, nekako podobnega pregovora, ki mi je zelo pri srcu:
“Ljudje imamo dve življenji. Drugo se začne takrat, ko se zavemo, da imamo samo eno.” – Konfucij
Če se s tem pregovorom malo poigram, ga lahko spremenim v sledeče:
Šele ko razumemo, da nič ne razumemo, začnemo počasi razumeti.
Kar pomeni, da drugih ljudi zaradi drugačnih okoliščin in prepričanj nikoli ne moremo povsem razumeti. Ko to razumemo, jih začnemo počasi razumeti.
Kar je podobno kot pri Dunning-Krugerjevem učinku (o katerem sem že pisal tule):
‘Nekaj vemo šele takrat, ko se zavemo, da nič ne vemo.’
Borut Kmetič
Po formalni izobrazbi sem diplomirani varstvoslovec informacijske varnosti, sicer pa imam precej izkušenj v večjih mednarodnih IT okoljih pri upravljanju in svetovanju na področju informacijske varnosti, vodenju IT projektov in izvedbe storitev, pri upravljanju in presojanju ISO sistemov, svetovanju pri digitalizaciji poslovanja, varstvu osebnih podatkov, vodenju kakovosti, procesov in organizacijske kulture.
Sem zunanji vodilni presojevalec informacijske varnosti po ISO standardu pri mednarodni certifikacijski hiši.
Organizacijam pomagam iskati strateške rešitve in izboljšati njihovo poslovanje, predvsem na zgoraj navedenih področjih. Sicer pa se ukvarjam tudi z drugimi oblikami optimizacij (oziroma hekanja), kot so na primer biohekanje, osebna rast, raziskovanje prebojnih novih tehnologij, eksponentna organizacija, sistemsko razmišljanje in druge napredne metode.
Borut@SmartAssets.it
Borut@Medium
