Zadnje čase opažam vse več člankov in knjig na temo odlašanja in zavlačevanja. Določeni ljudje naj bi (domnevno) iz strahu pred zavrnitvijo stremeli k perfekcionizmu. Mislim, da se vsi občasno prepoznamo v tej vlogi. Po drugi strani pa je v današnji družbi vse več (pod)povprečnih, površnih stvari, povezanih s pomanjkanjem (celostnega) razmišljanja, prehitrim ocenjevanjem in sklepanjem, iskanjem bližnjic, … Kje je potem prava pot?
Mnogo avtorjev člankov piše, da naj bi bilo odlašanje in zavlačevanje oblika bolezenskega stanja. Svetujejo, naj se stvari naučimo spuščati in jih ne predolgo ‘tenstati’.
Pa me to v hipu spomni na izkušnjo, ko sem postavljal sistem informacijske varnosti. Organizacija je, preden me je najela, prav zaradi takega površnega posploševanja utrpela 40 milijonov € ‘težak’ kibernetski vdor.
. . .
V opisu knjige o (pretiranem) razmišljanju in odlašanja avtorica opisuje, da preveč razmišlja, da njeni bližnji pravijo, da je zapletena oseba, da si postavlja čisto preveč vprašanj in da bo pregorela. Navaja, da se ji zdi, kot da prihaja z drugega planeta, da vsaka njena ideja rodi še več novih idej, da je nihče ne razume, …
Ampak, kaj pomeni, če drugi menijo, da preveč razmišljaš in da si zapletena oseba? Se ti ‘kisa’, gre za bolezensko stanje, nekaj nenormalnega? Ali to nakazuje zgolj na drugačnost?
Če je večina povprečna (statistično ‘normalna’), stanje duha oziroma zavesti v družbi pa ne ravno najboljše – zakaj bi se potem nekdo moral obremenjevati s tem, da ga/jo večina ne razume in menijo, da se preveč obremenjuje z (njim) nepomembnimi rečmi? Zakaj bi upošteval/a njihovo prigovarjanje, da je bolje spustiti, se spremeniti in biti tak kot drugi?
. . .
Einstein se je obremenjeval z za večino nepomembnimi stvarmi. Razbijal si je glavo z vprašanji, katerim so se ostali posmehovali. Je pri tem trpel in bil nesrečen? Mogoče, v njihovih očeh pa skoraj nedvomno. Pa vendar je za družbo storil ogromno – več kot vsi, ki so se mu posmehovali.
Cela linija norcev in čudakov, kot so Albert Einstein, Mahatma Gandhi, Nikola Tesla, Thomas Edison, John Lennon, Richard Feynman, Pablo Picasso in drugi so se obremenjevali z nepomembnimi in neumnimi vprašanji.
Bi nekdo, ki ‘preveč razmišlja’, danes moral biti v skrbeh, če je za večino čuden in nerazumljen? Odvisno, kaj si želi. Videti je le, da ga večina ne vidi kot sebi enakega.
Avtorica v knjigi opisuje:
“Vse vidim, vse vem, nič mi ne uide. /…/ Po načinu, kako se nekdo oblači, giblje in govori, v hipu vem, s kom imam opravka. V resnici si tega ne želim vedeti, dejstvo pa je, da tega ne morem spregledati. Vem, da je moja ostrovidnost moteča, kajti tudi če nič ne rečem, ljudje vedo, da vem vse o njih in jim je ob meni zelo nelagodno. Vidim ljudi, ki samim sebi lažejo in se zapletajo v lastno pomanjkanje logike. Vsaka opazka, ki jo izrečem, se jim zdi pikra, in kar koli rečem je dejstvo, ki mu skušajo ubežati ali vprašanje, ki se mu skušajo izogniti. V vseh teh situacijah vidim, kaj je narobe in kaj bi bilo treba storiti, da bi bilo vse v redu. Vdano vnaprej vem, kaj se bo zgodilo. To je izčrpavajoče, moteče. Počutim se zelo osamljeno.”
Glede na stanje zavesti v današnji družbi je to, da za večino preveč razmišljaš, si čuden ali drugačen, prej lahko osvobajajoče. Zakaj?
Vse v knjigi naštete lastnosti teh, ki preveč razmišljajo, zvenijo obremenjujoče, na trenutke skoraj grozljivo. Hipersenzibilnost, sinestetičnost, inhibiranje informacij, empatičnost, hiperobčutljivost, afektivnost, zmožnost telepatije in hiperlucidnost. To (tudi ‘lastnikom’) zveni izčrpavajoče in boleče.
Pa vendar menim, da gre za v prekletstvo zakrinkano supermoč. Ko nekdo svojo drugačnost sprejme, se ji neha izogibati in jo začne razumeti, počasi (lahko) začne dojemati njene prednosti in koristi. Tako se ‘domnevno prekletstvo’ počasi spremeni v supermoč.
Ta zelo zanimiv vzorec pa se ves čas pojavlja (in ponavlja) v vseh sferah našega življenja. Najlažje ga je povzeti s predvsem v športu znanim rekom:
‘No pain, no gain’
(Brez bolečine ni uspeha)
Tako vsak problem na prvi pogled izgleda kot prekletstvo. In (spet) večina nas se teh izogiba. Če pa se problemom posvečamo, jih preučujemo in rešujemo, ugotovimo, da so ti dejansko gonilo vsega napredka.
Saj poznate tisto ‘ko ti pa kuzla v rit skače‘ …
Navsezadnje bi lahko po teoriji naravnega ravnovesja povzel, da ima vsak ‘čudak’ premo-sorazmerno s svojimi slabostmi primerne prednosti. In mogoče, če bi v družbi znali te prepoznati, sprejeti in uporabiti, namesto da z njimi krpamo lasten ego in pomanjkljivosti, bi od tega oboji imeli več koristi.
Zaključna misel (za tiste, ki ‘preveč razmišljate’)
Če vas drugi ne razumejo, še ne pomeni, da razmišljate preveč. Mogoče pa oni premalo. Zaupajte vase in prepoznajte svojo supermoč.
Vsi vas potrebujemo (ampak se nas večina tega še ne zaveda).
Borut Kmetič
Sem zunanji vodilni presojevalec informacijske varnosti po ISO standardu pri mednarodni certifikacijski hiši.
Organizacijam pomagam iskati strateške rešitve in izboljšati njihovo poslovanje, predvsem na zgoraj navedenih področjih. Sicer pa se ukvarjam tudi z drugimi oblikami optimizacij (oziroma hekanja), kot so na primer biohekanje, osebna rast, raziskovanje prebojnih novih tehnologij, eksponentna organizacija, sistemsko razmišljanje in druge napredne metode.
Borut@SmartAssets.it
Borut@Medium
Borut@TheGoodMenProject
