Maja Petan
Jutri
Jutri bo spet eden tistih dni,
ko spomin še bolj boli,
ko duša joče
in pekoč občutek
pljučem dihat’ ne pusti.
Jutri bo spet dan,
ko težko je srcu,
ker te ni …
Rada bi te spet objela in
ti vse lepo želela!
Kje si?
Sinje nebo
so tvoje oči?
Na belih oblakih
mehko se spi?
V jesenskem vetru
slišim tvoj glas?
V kapljicah dežnih
si umivaš obraz?
Z vetrom se izgublja
tvoj glasni smeh …
V temo ugaša
lesk v očeh …
Greje spomin se
v sklenjenih dlaneh.
Ponoči
z zvezdnim prahom
nežno se pokrij
in sanjaj mirne sanje!
Z jutranjo zarjo
ožari nebo!
Tam,
onkraj mavrice
naj ti bo lepo!
Jutri bo spet eden tistih dni,
ko še bolj kot vsak drug dan
boli …
Boli …
Jutri si te bom želela
še bolj močno objeti,
jutri, na “tvoj” dan
želela bi
“vse najboljše” ti zapeti!
Z vetrom pošiljam ti objem,
s soncem vroč poljub!
Torte že dolgo več ni …
Le svečka gori
in vrtnica zate diši.
Foto: Peter Merva / Rdeča lepotica / Razstava Fotke povezujejo
Maja Petan je Hrastničanka. O svojem odnosu s poezijo pravi: »Poezija mi je ljuba že vse življenje. Od najzgodnejšega obdobja, kamor mi seže spomin, ko mi je moja mama (stara mama) deklamirala in pela pesmi iz svojega otroštva. V osnovnošolskih letih so bili moji prvi spesnjeni verzi objavljeni v šolskih časopisih. Sama pojem, recitiram … že vse življenje. Tudi kasneje so bile moje priložnostne pesnitve objavljene v internih časopisih, biltenih, npr. ob obletnicah vrtca Hrastnik, kjer sem zaposlena že 34 leto. Rada imam naravo, ki je največkrat s svojim nenehnim spreminjanjem in vso lepoto, ki jo nudi, moje zatočišče in hkrati tudi navdih. Nudi poglede, zvoke, občutke … Pomirja. Narava, poezija, glasba, fotografija … Prepletanje vsega omenjenega ob zavedanju minljivosti in hvaležnosti, sta sreča in žalost stalni spremljevalki vsakega življenja. Moram priznati, da je prav žalost največkrat moj navdih za pisanje pesmi. Enostavno začutim, da mora bolečina ven in nastane, kar pač nastane.«
