Mile Klopčič
Drejčnik Andrej govori
Zamahnil je s krampom Drejčnik Andrej,
z roko je prgišče premoga zajel.
pokleknil na tla, se sklonil nad dlan
in zaklel:
-Madona, kje vse sem te kopal!
Začel sem v Trbovljah, smrkav otrok sredi otrok,
potem sem v Zagorju izkopal nov šaht
(v kisovškem rovu se tik pred menoj je porušil obok)
in prvič sem slišal v nabiti dvorani besede,
ki jih nikoli kasneje nisem pozabil –
s temi besedami moral sem zbežati kmalu na Nemško,
tam se si v Forbachu nogo pohabil,
v Sankt Avoldu sem enega sina pokopal ,
drugega rudnik je v Spittlu zmečkal,
po essenskih cehah sem se s stavkokazi pretepal,
v Lensu mi plin je ves gobec ožgal,
na Holandskem so me lastni rojaki izdali –
prekleto, prekleto!
Vstal je Drejčnik Andrej in je znova zamahnil,
s krampom je skalo na dvoje preklal,
se sklonil globoko nad njo
in dejal:
– Zdaj kopljem spet tebe, ti premog domače zemlje,
ti črni kamen, povsod na vsem svetu enak!
Z vsakim opornikom, ki ga postavim,
se za spoznanje hrbet ukrivi,
z vsakim odkopom, ki ga izpraznim,
stara se mržnja mi v prsih krepi,
z vsakim dnem, ki ga v temi pregaram,
bliže je čas, ko bo dober in nov,
da bom z mržnjo te kopal in klel,
da bom z nasmehom šel skozi rov,
da bom vesel svoje žuljave, težke roke,
da boš res premog naše, naše zemlje,
da bo življenje res vredno življenja
in zgrabimo staro življenje za vrat –
saj vendar mora, mora priti – ni hudič!
Foto: Tadej Gulič / Brez naslova / Razstava Fotke povezujejo
Mile Klopčič se je rodil leta 1905 v L´Hopitalu v Franciji, umrl je leta 1984 v Ljubljani. Leta 1909 se je družila priselila v Zagorje, kjer je preživel otroštvo. Že leta 1920 se je vključil v komunistično dejavnost, v kraljevini Jugoslaviji je bil večkrat zaprt. Med drugo vojno je bil v partizanih, po vojni pa ravnatelj Slovenskega knjižnega zavoda, pa Drame SNG Ljubljana, potem pa je sodeloval kot znanstveni sodelavec in svetnik pri SAZU. Leta 1923 je izdal zbirko pesmi Plamteči okovi, v kateri je pokazal svojo revolucionarno nrav, leta 1934 pa zbirko Preproste pesmi. Nekatere pesmi iz te zbirke sodijo v vrh slovenske družbeno angažirane lirike med vojnama. V Zasavju je še posebej dobro znana pesem Drejčnik Andrej govori. V partizanih je napisal enodejanko Mati (1944), po vojni pa je veliko prevajal (Lermontov, Heine, Puškin, Brecht). Za svoje literarno in prevajalsko delo je dvakrat prejel Prešernovo in Sovretovo nagrado.
