Ker pa se s prvim tednom v februarju začne tudi mesec kulture, razmišljam o jeziku te spletne strani. Največ se uporablja sleng, narečje, nekateri pa tudi knjižni jezik, ki vsebuje še kak narečni izraz, da je zapis bolj sočen. Opazimo tudi bolj slabo rabo narečja. Šibko jezikovno znanje pa se še najbolj pokaže z napačno rabo predlogov s, z in izrazom »gdo«.

Veliko je zapisov tudi v angleščini. Predvsem tistih posameznikov, ki zaradi svojih uspehov na kulturnem, znanstvenem ali športnem področju prestopajo meje svoje domovine in imajo v tujini angleško govoreče prijatelje oziroma sodelavce. Tu bi omenila še pohvale tujcev, ker večkrat poudarijo, da pri nas redko naletijo na ljudi, ki tujega jezika ne obvladajo. Na to smo lahko ponosni.

Problematični pa se mi zdijo zapisi v angleščini na Facebooku kar tako. Ker je modno. Svoj negativen odnos do materinščine utemeljujejo s tem, da na ta način »vadijo«. Kar je slab izgovor. Tuj jezik najbolj utrjujemo z branjem knjig in s pogovori. Bolj verjetno se mi zdi, da s ponašanjem znanja tujega jezika skrivamo neko svojo pomanjkljivost.

Za razmislek o jeziku sem prosila tudi dva prijatelja – Vesno Babič in Toneta Partljiča.

Tone Partljič o jeziku:

»Jezik je za vsak narod bistvena stvar – kot bogastvo, dediščina in identiteta. Vsaka generacija ga je dolžna poznati, se o njem nekaj naučiti in ga predati nepoškodovanega in obogatenega naslednji … Župančič je rekel, da je to živ organizem, ki kakor neusahljiva reka teče po svoje. Ljudje, ki se študijsko ukvarjajo s pravorečjem, pravopisom, besediščem, slovnico, niso njegovi zakonodajalci, ampak samo preučevalci.

Jezik je rezultat zgodovine, zato je bilo nekoč v njem mnogo germanizmov, če pogledamo samo slovenske priimke Maister, Hauptman, Šmit, Kuntner … Potem so pogosti izrazi naših južnih jezikovnih bratov, kakor bodočnost, pasulj, zaključek, cirilica … Sedaj smo v fazi angleškega »bogatenja« kot kul, okej, spidvej, fak off itd. Bili so časi, ko je bila slovenščina drugi jezik ali pa, kot v času okupacije, sploh prepovedana. Lahko bi naštel veliko ljudi, ki so izgubili življenje, ker se niso odpovedali materinemu jeziku. Eden od njih je slovenski pevovodja Lojze Bratuš v Gorici, ki so mu dali fašisti pit »šmir«, kot so takrat pravili kolomazu …

Ali nismo njim nekaj dolžni? Angleščina je res bolj nevarna zaradi virtualnega pisanja, globalnega gospodarstva, medijev … Morda jo bo zamenjala kitajščina? Toda prava slovenščina ti ni dana kar z materinim mlekom, dolžni smo se jo učiti. Slovenski jezik je meja mojega sveta, vse drugo so lahko dodatki …«

Vesna Babič o jeziku:

»Mnogi se premalo zavedajo pomembnosti našega jezika za obstoj naroda … Razumem, da imajo prijatelje od vsepovsod, ampak mislim, da bi morale biti objave napisane najprej v slovenskem jeziku in potem še v drugem, npr. angleškem. Torej dvojezično. S tem bi pokazali, da nam je mar. Da spoštujemo materni jezik. Npr. Jurij Paljk, novinar in urednik Novega glasa, kjer doma govorijo slovensko, furlansko in italijansko, svoje objave striktno piše dvojezično. Slovensko in italijansko. On se tega zaveda, ker živi na področju, kjer je bila včasih slovenska beseda prepovedana. Glede na trende, ki prihajajo z lastništvom kapitala – podjetja in tudi privatno lastništvo zemljišč, se bojim, da se zna to spet zgoditi kar na celotnem območju slovenskega prostora … Mogoče sem preveč pesimistična, ampak tako vidim.«

Fanči Moljk, upokojena učiteljica slovenščine

Foto: arhiv Savus